Tokratna že 252. edicija Art-aree rotira okoli londonske aktivistične, umetniške in teoretične skupine Class Wargame, predvsem okoli projekta Igra vojne, ki se predstavlja v projektnem prostoru Aksioma.

Skupina Class Wargame samo sebe razglaša za avantgardno gibanje umetnikov, aktivistov in teoretikov, “ki se ukvarjajo s produkijo vizualnih umetniških del o ludistični subverzivnosti v birokratski družbi nadzorovane potrošnje.” Skupino sestavljajo Richard Barbrook, teoretik in predavatelj na Univerzi v Westminstru, Rod Dickinson, vizualni umetnik in predavatelj na Univerzi Zahodne Anglije, Alex Veness, vizualni umetnik, Ilze Black, umetnica in producentka, Fabian Tompsett, pobudnik Londnske psihogeografske zveze in pisec, Mark Copplestone, pisec in oblikovalec, Lucy Blak, razvijalka programske opreme, Stefan Lutschinger, predavatelj, umetnik in raziskovalec, in Elena Vorontsova, World Radio Netwotk in novinarka. Poleg tega so člani Class Wargame lahko tudi vsi tisti, ki bodisi organiziraj njihove dogodke, bodisi v njih sodelujejo, pa tudi tisti, ki igrajo njihovo ali katerokoli drugo politično igro. Svoje delovanje imajo podkrepljeno tudi z ustavo, ki jo lahko preberemo na njihovi spletni strani, in ki določa delovanje različnih komitejev ter delovnih skupin, med drugim tudi neke vrste razsodišče, ki lahko ukrepa proti nediscipliniranim članom.

Kot je nemara jasno že iz tega kratkega opisa, se Class Wargame navdihuje pri francoskem teretiku in praktiku situacionističnih praks Guyu Debordu, najbolj znanem po svojem kapitalnem delu Družba spektakla. Malo manj pa po delu A game of war, ki ga je petnajst let po razpadu Situacionistične internacionale napisal skupaj z ženo Alice Becker Ho. V knjigi sta zasnovala posebno namizno igro, ki sledi in nadaljuje določene situacionistične principe, kot je ustvarjanje situacij, predvsem pa predstavlja ludistično prakso razumevanja in zaustavljanja nenehnega toka podob in na njem temelječih družbenih razmerij. Tokratna oddaja se sicer ne bo posvečala zagatam in spodbudam debordovske misli in situacionističnih praks – tako enih kot drugih je namreč precej – temveč se bo predstavila misel in prakso omenjene londonske skupine. Kot se spodobi, bom na ta način snovali tudi sam metodo predstavitve, ki bo temeljila na mashupu različnih posnetkov iz različnih virov, med katerimi so se znašli tudi posnetki pogovora z dvema ustanoviteljema skupine, Fabianom Tompsettom in Richardom Barbrookom, Barbrookovo včerajšnje predavanje na Fakulteti za družbene vede ter posnetki filma Igra vojne.

Oddaja se to tako vrtela okoli konceptov ludizma, igre, situacije, pa tudi kibernetskega komunizma, o katerem govori Barbrook. Barbrook je namreč prepoznan predvsem po svoji knjigi Imaginary Futures – From Thinking Machines to Global Village, kjer piše genealogijo današnje živčeče in pravzaprav nikoli realizirane digitalne utopije, nastanek interneta kot družbenega metastroja in mrežnih form družbenih odnosov pa postavlja v kontekst hladne vojne. Barbrook je že sredi devetdesetih zasnoval koncept kalifornijske ideologije, ki mu pomeni predvsem hibridizacijo tako levičarskih kot desničarskih ideologij z idejo tehnološkega determenizma. Preko analize politične situacije in temu pripadajočega nastanka novih vednosti, kot je kibernetika, pravzaprav predstavlja analizo vednsost-oblasti, nekakšnega dispozitiva, znotraj katerega je nastala materializirana vizija digitalnega in hiperinformatičnega sveta. Kot pravi, piše zgodovino prihodnosti, kar se nekako sumljivo prilega Foucaultovemu razumevanju genealogije. Danes popularne teorije, kot so Foucaultove in Deleuzove ter vsega, kar izhaja iz francoskega strukturalizma in poststrukturalizma, vztrajno zavrača, med drugim tudi z besedami, da gre za 'crappy theory'. Barbrook je pač stari panks, Debordovo teorijo je po prijateljevem nasvetu spoznal na koncertu Sex Pistols. In če smo že pri panku in Sex Pistols – dobro vemo, kateri teoretik je najbolj navdihval Malcolma McLarna.