V prvi letošnji Arteriji v esejističnem slogu razmišljamo o dveh vprašanjih: česa nas avantgarda ne uči in v koga nas vzgaja? K predhodnicam se obračamo, ker v polju vizualnih umetnosti občutimo kronično pomanjkanje domišljije. Zlasti v institucijah, kjer po našem skromnem mnenju manjka realizem kot korektura stvarnosti, iz katere izhaja domišljija, ki se napaja iz surove resničnosti. Na robu poznanega, a izginjajočega, in tistega, kar se nam še ni razkrilo, lahko delujemo z domišljijo. Prav ona – morda bolj kot katerakoli druga metoda – omogoča preseganje družbenih norm in običajev, zlasti tistih, ki jih narekuje določen družbeni razred. Avantgarda označuje prostor za posodobljene oblike povezovanja, vpete v domišljijo samo.

Ni presenetljivo, da smo se v preteklem letu na različne načine vračali k zgodovinskim avantgardnim praksam. Razlog za to ni le 100. obletnica nadrealističnega manifesta v Franciji, pri nas pa obeležitev 100. obletnice prve konstruktivistične razstave. K temu prispeva tudi opažanje, da smo pomešali ideološke predstave o tem, kakšno vlogo ima umetnost. Ne v trenutni družbi, temveč v odnosu do družbe, kakršna bi morala biti. Avantgarde še danes predstavljajo nekatere izmed najžlahtnejših alternativnih pristopov estetske prakse. Toda alternativne v odnosu do česa pravzaprav? Do umetnosti same – do njenega institucionalnega pojmovanja, tudi za ceno ukinitve umetnosti kot avtonomnega področja.

Posvetili se bomo dediščinam »avantgardnega« znotraj institucionalnih okvirov. Najprej si bomo v spomin priklicali konferenco Avantgarda in konec sveta, nato dokumentarni film Ali je bilo kaj avantgardnega?, za konec pa bomo obiskali še münchenski Lenbachhaus in njegovo razstavo Ampak živeti tukaj? Ne, hvala: Nadrealizem in antifašizem. Vsak od teh primerov na svoj način ponuja zorni kot na izbrano historično prakso in s tem postavlja referenčne točke, kje se nahajamo danes.