Šepeti nesmrtnosti

Šepeti nesmrtnosti

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 4. 2019 - 13.00

Skrivnost vere. Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenja slavimo, dokler ne prideš v slavi.

Prinašamo veselo oznanilo meča, netezalnice in križa, kakor uči sveta katoliška cerkev. Pričevanje suhe smokvine veje – kako daleč je pomlad Visoke pesmi, »Smokva zori svoje prve sadove in trte dehtijo v cvetju. Vstani, moja draga, lepotica moja, odpravi se.« – nosimo, o Juda, na katero si se v tretji uri, to je okrog poldne, ko se je nebo stemnilo, obesil. Tu mimo je šel tvoj izdani rábi, kakor ptica pod nebom, kakor črni vran, ki ne seje in ne žanje in ne spravlja v žitnice – vem, o Gospod, ti žanješ, kjer nisi sejal – ko ga je obsedla jeza, kajti smokev ni dala šibkosti njegovega človeškega telesa jesti, ni bil čas za smokve.

»Naj ne bo nikoli več sadu od tebe!«

Bič in smrt, oznanjamo gospod, ki sta raztrgala zagrinjalo in pokazala Božjo nagoto, ki sta odrla človeka, da bi v njem našla nesmrtnega Boga. Prvi udarci prebijejo kožo. Dlje kot pada kratki usnjeni bič, po hrbtu bolj cvetijo rane, krvavitev se začne iz kožnih kapilar in ven, dokler bič ne doseže arterij v mišicah. Ko poveljujoči častnik presodi, da je obsojeni blizu smrti, tortura preneha. Ena sama smrt ni dovolj, vzdržati življenje, da bi bolje trpeli, ulomiti smrt, ki kakor puščica nikdar ne poleti, kakor tekač, nikdar ne prinese veselega oznanila zmage mestu, na tisoč smrti, tisoč rezov, ki spustijo v telo dnevno luč, v telo je napravljenih najmanj sto in največ tri tisoč šeststo zarez. Doseči – preden življenje ugasne – najslajše in najbolj dovršene agonije.

Razlil sem se kakor voda,

vse moje kosti so se razklenile.

Moje srce je postalo kakor vosek,

raztopilo se je sredi mojega telesa.

Suha kakor črepinja je moja sila,

moj jezik se lepi na nebo;

prebodli so mi roke in noge.

Lahko preštejem vse svoje kosti,

v smrtni prah si me položil.

»Dopolnjeno je« In nagnil je glavo in izročil duha. Ostalo je telo, da umre znova.

Človeku je odpovedalo srce, preden bi zakon izkazal, kot mu pripada – cesarju kar je cesarjevega – milost smrti. Bog je imel šibko srce, ki je trepetalo v strahu, da bi preživelo, kajti Dioniz je bil obujen iz srca. Telo mora biti zato razsekano ali upepeljeno in raztrošeno po vsej egiptovski deželi, da se pomiri škrtanje strasti v kosteh, odmev vinske omotice v lobanji. Požreti ga je treba surovega, še posebno srce, da opravi ogenj življenja svoje, neka nilska riba si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet, in použila falus. »Naj ne bo nikoli več sadu od tebe!« Toda svečeniki, mračni zarotniki, se že zbirejo v templjih-žitnicah in z mrtvaškimi povoji trdno povezujejo razsekano in mučeno telo v obliko primerno smrti-nevesti. Mrtvi beraški kralj, z Dionizovim trsom namesto žezla v rokah je hotel ubežati, toda

misel se oklepa mrtvih udov

privijajoč sle in razuzdanosti.

Naslada in nasledstvo, porojeno iz smrti ne bo premagano od peklenskih vrat. Družiš se z lastnim prahom.

Tako je namreč nekoč nek vinski Bogec obljubil svojemu lepemu mlademu vodniku v predpekel, da mu bo za plačilo postal ljubimec, ko pa je – kot poročajo krščanski viri – mladenič umrl preden bi Bog mogel izpolniti svojo obljubo, je Bog iz lesa ljubeče izrezljal falus in tri dni sedel na njem vrh mladeničevega groba, da bi odplačal svoj dolg njegovi senci v Hadu.  

Mogoč ni z mesom stik,

a ublažena ni

vročica teh kosti.

Klice človeštva se Bogu niti v grobu, na pragu nesmrtnosti, doseženi za ceno pasijona tisoč malih smrti, ni lahko znebiti – »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« – ko leži tam ves hladen mrtev, kontemplira vsaka celica, proti njegovi volji, ki je zapustila telo: »Naj ne bo nikoli več sadu od tebe!«, užitke in slavo mučitelja, ki mu bodo kmalu dani, po zakonu libertinske narave, ki spreobrača. Zemlja in nebo, libertin in njegova žrtev, delita vsem in vsakomur, kakor slamnatim psom ljudje. Boj je oče vseh stvari – z mečem pokončani, bo za meč prijel.

To truplo z od bolečine in užitka še vedno krvavimi očmi, z rokami po katerih napreduje razkroj – kakor se začne dekadenca rože pri cvetu – truplo, ki se ni uspelo spremeniti v prah in pepel, kar bi Boga edino lahko odrešilo šepeta nesmrtnosti, strasti, ki polje kot odmev v kosteh, ki jih še niso obrale mravlje …

In mi, izžrebani, se plazimo

med suhimi rebri-kostmi

čuvajoč tlečo metafiziko.

Bog hoče umreti, toda tisoč smrti, ki si jih je pripravil, je razgalilo le njegove človeške strasti, njegove telesne muke, pokazale komaj na njegovo ljubezen. Četudi pošlje Levitana, kakor po Jona, po svoj falus, da ga odnese na dno morja, četudi da svoje srce jesti in svojo kri piti vsak dan  milijonom, ne more ubežati svojemu truplu, ki ga življenje noče zapustiti. Ljudstvo je pijano od mašnega vina!

»Pustite vsaj,« zastoče nebeški kralj Pentej, »da spravim svoje dežele v red.«

»Tvoje kraljestvo ni od tega sveta!« Vpije ljudstvo bakhantk in ga trga na kosce, kakor da bi se lahko po tujem telesu kdorkoli odrešil lastnega!

»Te drobce sem nanesel podpirat svoje ruševine,« vzdihne Oče ob truplu Sina, kakor v opravičilo. Truplo pa drgeče od pijanega življenja-tisoč-smrti.

Pisano je: Ob tretji uri, to je okrog poldneva, se je nebo stemnilo. Viri ne poročajo – teorija barv še ni bila dosegla impresionistične kvalitete – toda domnevamo, da se je obarvalo v globoko vijolično, po robovih rumeno in zeleno, kakor bi oko sonca udarila božja roka. Ali so se sredi neba odprle krvave rane ali je mezel, kakor gnoj z gangrenoznih nog, z razpokanega neba božji srd?

Ne, svet, to sta dva perzijska čolna v onostranstvo, trdno povezana skupaj. Ko so se odprle razpoke sta iz nebes primezeli mana in ambrozija – mleko in med se cedita v obljubljeni deželi. In zdaj žre pri živem telesu obsojenega nebeška golazen, ki se plazi skozi iste razpoke. In kaj de na to senca lepega mladeniča iz Hada?

»Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj.« Grob je prazen.

»Ni dieu ni maître!«

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.