Drage poslušalke, dragi poslušalci pa tudi – kot bi slišale na predstavi kolektiva Feminalz ‒ vse tako premetene, da ste spolni binarizem že presegle, lepo pozdravljene. Pretekli teden, ki je minil v duhu pričakovanja Evrovizije, smo na družabnih omrežjih zasledile povabilo na evrovizijsko zabavo z dregicami. Slednja se je v soboto, 13. 5., odvijala v barskih prostorih savne District 35 – priljubljeni ljubljanski savni za moške. Skrbniki savne so ob vabilu, objavljenem na njihovem Facebook in Instagram profilu, še posebej poudarili, da so na dogodek vabljeni zgolj moški. Ker niti na spletni strani savne ni jasno zapisano, ali je prostor vključujoč do transmaskulinih oseb, sklepamo, da so vabljeni zgolj cisnomrativni moški.

Ob nastop dregic v savni za moške se je na svojem Facebook profilu prvi obregnil novinar Mladine Luka Volk, njegovi objavi pa so sledile kritike več drugih. Zakaj, se sprašujete? 

V srži kritik je argument, da se je dreg skozi zgodovino vzpostavil kot a priori politična praksa, saj ne le na performativni, temveč tudi na ravni identitete izvajalk stalno prevprašuje in spodkopava esencialistične ideje biološkega spola in spolnega binarizma. Zaradi svoje političnosti je bil dreg do nedavnega marsikje po svetu prepovedan. Ponekod ga še vedno preganjajo, v ZDA pa lahko opazujemo težnje po ponovni prepovedi drega v javnem prostoru. 

Dreg torej ni le razvedrilo, če razumemo politični kontekst te performativne prakse, nas lahko upravičeno zanima tudi prostor, v katerem se izvaja. Z vidika subverzije drega na ravni spolnih izrazov in identitet je njegova umestitev v men only prostor oksimoron. Tovrstni komercialni prostori so bili v preteklosti – in so še danes – pogosto tudi kraji potrjevanja normativnega vedenja in izključevanja. Malo pavšalno rečeno – pogosto so valilnice normativnih gejev. Predvsem pa imajo dolgo zgodovino izključevanja žensk, lezbijk ter nebinarnih in trans oseb. V obrobnih skupnostih je izključevanje posameznih članic tudi sicer stalnica; nekoč feministke niso želele sprejeti lezbijk, danes ponekod tudi lezbijke ne izrekajo dobrodošlice trans osebam.

Ne izključno, ampak tudi cisnormativni gejevski moški so namreč tisti, ki v kvirovski skupnosti perpetuirajo vzorce toksične maskulinosti in heteronormativnih vzorcev vedenja. Na ponavljajoče se vzorce heteronormativnih pritiskov zlahka naletimo predvsem na klubski sceni – jasno se izrazijo v primerih iz nočnega življenja. Denimo, ko je gejevski moški v lezbičnem klubu Monokel posegel po telesu plešoče, se ob njenem razburjenem odzivu začudil in svoje dejanje upravičil z: »Chill, saj sem gej, meni itak ni do tvojega telesa, sam´ hecam se.« Seveda na tem ni nič hecnega in ne glede na identitete posameznic v interakciji je še vedno na delu objektifikacija ženskega telesa. Do tega uvida pa pride zelo redko. 

Ne skušamo polemizirati z obstojem specifičnih prostorov ali omenjene savne. Vse od začetkov nekoč zgolj gejevskega in lezbičnega, kasneje tudi trans gibanja, obstaja težnja po vsaj delno ločenih prostorih, ki upoštevajo potrebe specifičnih skupnosti. Tako prostori, kot je District 35, med drugim organizirajo dogodke za médote – cis in transmaskuline geje – in s tem ustvarjajo vključujoč prostor za raznolikost telesnih norm in seksualnih praks znotraj skupnosti. 

Zaradi burnega odziva Facebook občinstva se je bil tudi District 35 primoran odzvati. V zagovor svoje politike vstopa na evrovizijski dreg šov so navedli prepletenost barskega prostora s savno in s tem nezmožnost zagotavljanja varnega prostora za obiskovalce. Da, prav ste slišale. Njihov glavni argument je, da bi prisotnost cisnenormativnih oseb utegnila biti tvegana za stalno klientelo – torej varnost cis moških. Prej kot smisel utegnemo iz navedenega razbrati šibko razumevanje dinamik moči med različnimi družbenimi skupinami. Slednje je – zlasti z avtoričine perspektive zatežene lezbijke – v kvirovski skupnosti problem. 

Če karikiramo, zveni njihov argument nekako takole:»V bar lahko vstopajo zgolj moški, saj bi lezbijke in nebinarne osebe obiskovalcem savne utegnile povzročiti nelagodje.« Dregice v bleščicah, ličilih, oblekah in dolgih lasuljah – torej osebe karikirano femininega videza in vedenja – pa so seveda izjema. Potemtakem feminilnost sama po sebi ni ogrožujoča, vendar se jo sprejme zgolj, kadar je striktno performativna – torej kadar je stvar satire in preobleke. 

Dregic je iz leta v leto več, prostorov, kjer lahko nastopajo, pa ni mnogo. S tem v mislih pozdravljamo, da jim je vstop v savno omogočil še eno prizorišče. Kljub temu pa ostajamo zadržane, saj dreg nastop v men only prostoru perpetuira idejo, da se z dregom ukvarjajo zgolj cis geji. To seveda ne drži, kajti na slovenski dreg sceni lahko spremljamo tudi trans in nebinarne dregice – njihova pojavnost pa bi v zelo normativnem prostoru še vedno utegnila vzbuditi dobro mero nelagodja. 

Tako se lahko upravičeno sprašujemo, ali je prisotnost drega v savni spodbudila refleksije, ki bi gejevski populaciji bržkone koristile. Ali so v očeh cisnormativnega geja dregice zgolj zabavne, ker je eno od njihovih orodij pretiravanje z dominantnimi predstavami ženskosti? Morda, morda pa tudi ne. Predstavljenim kritikam navkljub obstaja možnost, da je prisotnost drega v savni vsaj delno odprla vprašanja o spolih in njihovih raznolikih pojavnostih. 

Pluralnost identitet, prostorov in življenjskih slogov je od nekdaj bila in je še danes v ospredju kvirovske skupnosti. Predstavlja namreč prostor kontinuirane subverzije dominantnih predstav o uniformiranih identitetah. Kljub temu pa ni osvobojena notranjih kontradikcij in praks izključevanja. Tako bi bilo zelo dobrodošlo vzpostavljanje jasnejših politik posameznih prostorov z ozirom na različne identitete znotraj iste skupnosti.

Naslovka: Giffer.com