Ljubljanski protesti proti vladi Janeza Janše v različnih oblikah potekajo že od februarja. Maja so ob torkih začeli protestirati tudi kulturniki, združeni v Aktiv delavk in delavcev v kulturi. Svoje videnje razlogov, poteka in ciljev protesta je za naš radio zapisal Vuk Ćosić, spletni umetnik in strateg, ki je aktiven tudi v protestniškem gibanju. Prisluhnimo njegovim besedam:

Pisanju tega komentarja bi se zlahka izognil, rekel, da imam veliko drugega dela ali da ne poznam vseh črk. Karkoli bi rekel, zdaj ne bi sedel in si zamišljal samega sebe, ki med pripravljanjem kosila poslušam ta komentar. Živo me zanima, kako se bom izmazal.

Najprej bom poskusil urediti misli. Recimo, da bom začel s političnim kontekstom, pa povedal nekaj o kulturi, pa o samih protestih in na koncu kakšno neskončno modro foro, da si ljudje vse skupaj zapomnijo. Može, gremo.

Glavno je, da smo pred skoraj petimi meseci - s podporo SMC in DeSUS, ki sta snedli besedo - dobili novo desno vlado. Slovenija je bila nekaj let če ne idiličen, vsaj zelo znosen otok normalnosti med štirimi sosedami z desnimi vladami in teritorialnimi pretenzijami. Domači partnerji sosednjih desnih ekstremistov so ta čas pridno delali, in ko se je zložila ugodna konstelacija političnega amaterizma, ideološkega vakuuma in banalnega oportunizma, niti ni bilo tako težko prevzeti oblasti.

Tako je dan po razglasitvi epidemije izjemno šanso dobila mračna ekipa, ki jo je okrog sebe seštrikal Janez Janša, in od tega dneva naprej smo vsi skupaj predmet podivjanega hacka, ki nas želi vse spraviti v neko čisto novo in zelo mračno družbeno realnost. Trenutna vlada po hitrem postopku potiska liberalno in sproščeno Slovenijo v svinčeno družbo patriarhalno zmletih Poljakov in Madžarov.

OK, to je bil - brez pretiranih detajlov - kontekst. Zdaj nekaj o položaju kulture v tej sliki.

Značilnost vseh trdih nacionalističnih in populističnih strank je kulturni boj, ki v osnovi pomeni vztrajanje pri vsiljevanju namišljenih ali projiciranih nostalgičnih vrednot celotni populaciji. Nekoč, ko je bil spomin na vojno kot edino logično posledico militantnega konzervativizma še svež, so bile take ideje organsko potisnjene na robove družbe. Ker pa je notranja logika političnih strank borba za oblast, se v vsaki družbi najde junak, ki bo svoj pohod utemeljil v strahu ljudi pred spremembami in ponudil udobno fake nostalgijo. Američani so tako dobili Great again, mi pa noriško kraljestvo.

Del konstrukta klene in kremenite preteklosti, ko se je vedelo, kdo je pravi dec, je tudi obračun z neljudskimi in degeneriranimi oblikami umetnosti. Za ta posel je strahovlada Janeza Janše  izbrala vernega upokojenca, ministra Simonitija, čigar dream team bo veselo sprovedel tisto, s čimer že nekaj let grozi v svojih trolanjih na družbenih omrežjih.

Vsakemu, ki se prepusti implicitno morilski logiki vračanja v Hajdi fantazijo osončenih gorskih jas, je zahvaljujoč vztrajniški indoktrinaciji takoj jasno, kaj je treba narediti s čudaškimi gledališkimi predstavami, filmi in razstavami sodobne umetnosti, ki dvomijo v aksiome nacionalnega mita. V skrbno grajeni klimi sovraštva je vsak proponent žive umetnosti, ki namesto kičaste oglaševalske idile zastavlja težka vprašanja, označen za lenuha, levaka in še kaj na L, česar se ta trenutek ne morem spomniti.

No, recimo, da je to slika odnosa trenutnih oblasti do kulture, in zdaj poglejmo, v čem je stvar s protesti.

Nezadovoljstvo umetnikov in kulturnikov s kulturno politiko ima v Sloveniji dolgo zgodovino. Poenostavljeno povedano, vse dosedanje vlade – tako centristične kot desne - so skrbno negovale in poglabljale konflikt med tremi stebri slovenske kulture: zavodi, nevladniki in prekariatom. Ministrstvo za kulturo je s svojim namernim nesodelovanjem v pripravi protikoronskih paketov zelo aktivno pridodalo k poslabšanju stanja in je eksistenčno kaznovalo najbolj ranljivo prekarno skupino.

Kaj je preostalo umetnikom, kot da se uprejo? Spontano je nastal Aktiv delavk in delavcev v kulturi, ki ga tvorijo protagonisti iz vseh treh stebrov, zgroženi nad monstruoznostjo početja Janševe strahovlade. Aktiv je začel zelo konkretno predlagati Ministrstvu, da usmeri energijo v reševanje problemov samozaposlenih. Pošiljal je na Ministrstvo celo pravno prečiščene artikulacije zakonskih členov - tako daleč je prišlo! Minister je v svoji razkošni modrosti ubral taktiko obrambe z molkom.

Po dveh zamujenih protikoronskih paketih je postalo jasno, da je treba stopnjevati pritisk, in Ljubljana je postala mesto, v katerem umetniki organizirajo ulične proteste. Nekaj torkov zapored smo pred stavbo Ministrstva organizirali simbolne, kulturniške akcije z namenom javno povabiti ministra k dialogu, da bi se morda kaj premaknilo. V odgovor smo dobili le ignoriranje in potem amaterski blef s prikazovanjem rednih sestankov, kot če bi šlo za dialog s protestniki. Kako žalostno. Težek trash.

Pred nekaj dnevi je minister Simoniti objavil velik intervju v družinskem glasilu Demokracija in napadel protestnike kot lenuhe, levake in še nekaj na L, a se ne morem spomniti, kaj. V torek, 28. 7. 2020, gre Aktiv zato spet pred ministrstvo. In spet nas bo policija videla na televiziji in poslala globe. In lahko bi rekli, da je vse zaman.

Torej, zakaj sploh protestiramo?

Ker smo kulturniki tudi del splošnih petkovih protestov in lahko vidimo tudi širšo sliko. Po treh mesecih vztrajanja nam je popolnoma jasno, da ima naš napor nekaj učinkov: najprej, gre za opogumljanje drugih, ki nasprotujejo strahovladi Janeza Janše; drugič, nujno je, da oblastem emitiramo jasno sporočilo, da ne dela v vakuumu, in tretjič, ne glede na vse, tudi po Janši bo oblast prevzela neka kombinacija strank, ki so do zdaj slabo vodile kulturno politiko.

V naslednjih mesecih – ali do konca življenja - bomo morali biti aktivni na dveh različnih poljih: pri izražanju nestrinjanja s koruptivnimi konzervativci na oblasti, ki nas v osnovi HOČEJO uničiti, in pri pritisku na preostale politične stranke, ki bi nas s svojim liberalnim sprenevedanjem UTEGNILE uničiti. Super, ane? Zdaj pa se mi mudi pred ministrstvo, se vidmo na muzejski ploščadi ob treh!