Pred dobrima dvema letoma se nas je v eni od pisarn Radia Študent sestalo prgišče tistih, ki smo v sebi čutili, da nas nekaj ščemi. Z vso potrebno vznesenostjo in vnemo smo začeli ustvarjati »poseben« radijski program. Četudi nas je že takrat združevalo marsikaj drugega kot samo mavrica, ki smo jo izbrali za krovni simbol, smo se malo naivno, malo pa tudi ne, odločili, da bomo zajadrali na mavričnih valovih. V istoimenskem fokusu oddaj smo junija 2022 poročali o paradi ponosa in Wikipedijini zgodovini kvir gibanja v centru ameriške hegemonije ter se, malo preden je ustavno sodišče odpravilo diskriminacijo istospolnih parov, spraševali, kakšno realpolitično funkcijo, če sploh kakšno, imajo kvir poroke. Ne samo poslušalstvu, tudi avtorju pričujoče oddaje je v retrospektivi marsikaj, kar je takrat napisal, izjemno cringe. 

Mavrični valovi, četudi so si njihovi avtorji in avtorice to želeli, niso bili pretirano uničujoči, temveč so strejt ladjo Radia Študent zamajali le za toliko, kolikor se je zamajala ob vsaki drami na mailing listi sodelavcev, daljši od treh mailov. Četudi smo z mavričnimi valovi morda zabredli globlje v apologetski mainstream, kot smo to pričakovali in si ne nenazadnje želeli, se poslušalstvu in sodelavstvu za to ne bomo opravičevali. Nekje smo pač morali začeti. 

Kot mi je nedavno dejal sopotnik Metod Zupan, eden od pobudnikov zloveščega načrta pokviriti Radio Študent, se je ravno leta 2022 zato, ker ni ustvarjal »resnih oddaj«, opravičil bodočemu odgovornemu uredniku. Slednji mu je dejal, da se sploh ne zaveda, kako resna oddaja je oddaja, ki jo je Metod smatral za neresno. Če se prav spomnim, je bila to oddaja o kraljicah preobleke ali o enem od drugih nepogrešljivih gradnikov slovenske kvir scene, brez katerega bi bila slednja še kako pusta. To me je spomnilo, da sem se v zadnjih dveh letih zaradi svojega dela večkrat opravičil v podobni maniri. Pa ne zato, ker bi imela moja produkcija nezaželene realpolitične posledice, temveč izključno zato, ker sem tekom ustvarjanja kvir programa zaznal, da ta ni v skladu z nenapisano, a absolutno »identiteto in linijo Radia Študent«, ki je na ikonostasu Radia Študent povzdignjena najvišje. Opravičeval sem se zato, ker sem mislil, da sem vsiljivec in da so moje osebne okoliščine ovira za delo na Radiu Študent. Opravičeval sem se, ker sem po vsem skupaj slutil, da moje oddaje niso za ta radio. Skratka: opravičeval sem se za brezveze, ker sem bil prepričan v to, da je tako pač prav.

Leto kasneje smo mavrične valove potopili in nastalo je Pokvirje. Raje kot da bi nadaljevali mavrične eskapade, smo se odločili za introspektivo. Osredotočili smo se na kvirovski tukaj in zdaj, ki seveda izvira iz leta 1984, ko so tukajšnji aktivisti in aktivistke organizirali Festival Magnus s podnaslovom Homoseksualnost in kultura. To označuje začetek gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji in hkrati v Vzhodni Evropi. Zgodovinsko izhodišče za pokvirjanje radia se je postopoma prevesilo iz Stonewalla v Festival Magnus in kasnejši sekciji LL in Magnus pri društvu ŠKUC. To ne pomeni, da se nismo več opravičevali. Na trenutke smo bili namreč še vedno cringe, a smo vsaj vedeli, kaj počnemo oziroma, natančneje, kaj želimo početi. Začenjali smo razumeti, da je naša naloga prvenstveno to, da lokalni sceni ponudimo kritično refleksijo, ki pa je včasih še vedno namenoma premalo ostra, saj moramo, ko govorimo ali pišemo o tej lokalni sceni, vedno znova poudariti, da je ta edina in še kako krhka.

Ne nazadnje smo bili, podobno kot lokalna scena, krhki tudi mi. Zlasti zaradi vseh polen, ki so nam jih pod noge metali ljudje iz sodelavskih, po njihovem tovariških vrst. Nikakor ne trdim, da nismo nikoli iztirili iz tako imenovane »linije«, da se nismo nikoli zmotili ali bili apologetski. Poudariti pa je treba predvsem to, da je bila kritika pokvirjenih prispevkov v primerjavi s kritikami drugih prispevkov v več kot dveh tretjinah primerov privlečena za lase in neupravičena. Iskati celovit razlog za to je nelagodno, saj v večini primerov ne vemo, kdo je kritiko sploh podal in kakšen je bil njegov namen. Pač vedno isti RŠ-moralisti. O latentni ter odkriti homo- in transfobiji v vrstah sodelavstva ne bomo izgubljali besed ali, kot je po Lukovem evangeliju rekel Jezus: »Oče, odpusti jim! saj ne vedo, kaj delajo.« 

Če kaj, sta nas pretekli dve leti naučili to, da je položaj kvir kolektiva znotraj še tako deklarativno strpne in alternativne tvorbe enakovreden položaju spolnih manjšin v obči heteronormativni družbi. In ravno to je razlog, da bomo Radio Študent kvirile še naprej. Pokvirjanje in pokvirjenje Radia Študent sta potrebna zato, ker, četudi si z zatisnjenim očesom to iluzorno predstavljamo, radio nikakor ni izvzet iz patriarhalne, hetero- ter cisnormativne dinamike, ki preči sleherni vsakdanjik – morda je celo njena najbolj reprezentativna uprizoritev. Če je sistem po besedah sopotnice Neje Berger toksičen fotr, je tudi Radio Študent še kako sistemski. Pokvirje Radia Študent ne kvari, temveč ga kviri za skupno dobro – tisto dobro, ki prvenstveno stremi h konstruktivni in tovariški kritiki ter uničenju vsakršnega toksičnega fotra. 

Naluknjane gate in gej lobi  -  Gej sestank