Splet arhitekture in arhitekture

Splet arhitekture in arhitekture

Mnenje, kolumna ali komentar
16. 1. 2019 - 13.00

Spoštovane in spoštovani. Pretekli teden je zainteresirano javnost v medijih presenetilo pismo neimenovanih študentov arhitekture. Pismo je bilo poslano tudi na dekanat ter rektorju Univerze v Ljubljani. Ni bilo prvič, da so se študentje arhitekture oglasili glede svojega slabega položaja in javnost opozorili na delovne pogoje, ki jih določajo prekarne oblike zaposlitev, vendar forma in vsebina tokratnega pisma ter odziv nanj pričata, da je situacija bolj zblaznela, kot se to zdi na prvi pogled. 

Študentje arhitekture v pismu rektorju opozarjajo na prekarno pridobivanje delovnih izkušenj v času študija
 / 7. 1. 2019

Mnogi mediji so pismo povzeli, odzivi podpore pa so prišli s strani Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter sindikata Mladi plus, sledil pa je tudi hiter odziv univerze, rektor se je srečal z dekanom in predstavnikom študentskega sveta fakultete ter predsednico študentskega sveta univerze. Vendar je potrebno opozoriti, da nobenemu od medijev ni uspelo ali pa preprosto ni bilo volje za to, da bi preverili resničnost ogorčenja s poskusom dostopa do vira, ki bi javnosti lahko dodatno pojasnil svoja posplošena stališča. Tako preprosto ni mogoče vedeti, ali so študentje do te mere prestrašeni, da se ne upajo izpostaviti, in ali ni avtor pisma morda kdo drug, ki bi želel v svojem konfliktu s profesorji ali vodstvom fakultete ravno preko pleč študentov očrniti njen ugled.

V čem je posebnost tega pisma? Poskušajmo odmisliti delovnike arhitektov; v splošni kulturi je znano, kakšnim delovnikom in stresu so izpostavljeni. Poskušajmo odmisliti prekarne oblike zaposlovanja; med arhitekti je tako že od časov, ko prekarnost še sploh ni bila splošno razvita in problematizirana oblika delovnih razmerij. Poskušajmo odmisliti nekatere ne dovolj natančne navedbe v pismu, ki govorijo o dolžini študija, in abstraktna objokovanja o izkušnjah, karierah in ustvarjanju družine. Kaj dobimo?

Dobimo določeno tezo, ki je v svoji reducirani zastavitvi shrljiva. Avtorji pisma so prepoznali, da študentje niso zgolj v nemilosti aktualne ekonomske politike, pač pa da so izkoriščani neposredno s strani svojih profesorjev. Toda pri tem ne gre zgolj za romantično spoznanje, ki v naslednjem koraku sproža določen emancipatorni boj in ima namen oportunim kraljem »na grabnu«, lastnikom elitnih birojev, odsekati glavo. Bati se gre tega, da se tako utegne nek splošen družbeni problem segregacije, na katerega bi se stroka seveda morala redno kritično odzivati, pa se ne, zvesti na notranji problem stroke. Na kup gnoja, na katerem se bosta v imenu potešene javnosti petelin študent delavec in petelin profesor kapitalist skljuvala do bridke smrti. 

Več o težavah Fakultete za Arhitekturo
 / 11. 1. 2019

Seveda je potrebno podvomiti v to, ali se fakulteta uspešno spopada s premestitvijo veljave stroke od pravno-tehniškega regulativnega mehanizma k mehanizmu uveljavljanja svobode podjetniške iniciative. Za razliko od drugih fakultet Fakulteto za arhitekturo krasi posebnost, da je pritisku podjetniške svobode izpostavljena domala neposredno. Ohranja prepričanje, da morajo biti glavni nosilci stroke na fakulteti prvenstveno potrjeni v okviru svojih projektantskih praks. Na fakulteti, ki na ravni stroke izobražuje inženirje, vztraja praksa novačenja kadra iz prakse preko umetniških habilitacij.

Toda v situaciji, kjer vsako arhitekturo omogoča trg oziroma tržna špekulacija, postaja nemogoče ločiti med izjemnim umetniškim dosežkom in uspešnim poslovnim modelom, katerega del bodisi v večji bodisi v manjši meri sloni tudi na delu študentov; ti lahko o kakšni avtorski omembi, ki bi jim nekoč pomagala pri lastnih habilitacijskih podvigih, samo sanjajo. V tej luči prav poseben primer predstavljajo natečaji, v okviru katerih profesorji izrabljajo možnost, da za lasten poslovni interes iz svojih seminarjev k sodelovanju povabijo najbolj zagnane študente. 

Viharniki tretjič, prvi FAKongres.
 / 25. 9. 2017

Ilustrirajmo zakoreninjenost predstav o pomenu uveljavitve v poslovnem okolju z izjavo že bivšega dekana Petra Gabrijelčiča na FAK-ONGRESU jeseni leta 2017: »Na fakultetah: strojni, elektro in tako naprej, imajo profesorji uro. Da jaz to uvedem, potem to pomeni, da profesor ne more delati natečaja, ne more delati projektov, ki so raziskovanje. In kaj bo potem on vam kot študentom imel za prenest?« 

Priča smo docela sprevrženemu razumevanju, kjer je zasebna poslovna dejavnost profesorjevega arhitekturnega projektiranja hkrati že celo raziskovalna dejavnost in praktično usposabljanje študenta. To pomeni, da državno financiranje študijskega programa na Fakulteti za arhitekturo domala neposredno podpira zasebno okoriščanje profesorjev. To pa ni prav!

Toda prav tako ni prav, da se tovrstna polemika v javnosti sproža preko anonimnih pisem. Prav tako ni prav, da mediji premorejo zgolj hipno moralno ogorčenje, ki ga jutri lahko nadomesti novo. Prav tako ni prav, da se na univerzi sklicujejo krizni sestanki, ki skušajo v nekaj urah rešiti globoko usidran problem, ki načenja pedagoško tradicijo fakultete vse od njenega nastanka oziroma prihoda Jožeta Plečnika pred stotimi leti.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

V času, ko sem bil sam študent arhitekture (1974 - 80) sem delal v biroju prof. Ravnikarja; bil sem plačan po študentski tarifi; profesor pa mi je odstopil znaten del denarne nagrade pri natečaju z besedamiu: "vam je to mnogo bolj potrebno".

da Jože danes študentom tala le življenske modrosti!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness