26. 8. 2021 – 13.30

Fermentacija stopal in politike počitka

Audio file

Za namakanje stopal v slani vodi uporablja bosanski jezik besedo »kiselenje«. Termin, ki vsaj nam, podalpskim Balkancem, pred oči prej kot stopala v slani vodi nariše kisle kumarice v velikih kozarcih za vlaganje, sta Hana Ćurak, avtorica memov, znanih pod imenom Sve su to vještice, in Bojan Stojčić, sarajevski umetnik mlajše generacije, pod drobnogled vzela v performativnem predavanju Soaking Wet, ki sta ga 15. avgusta izvedla v Muzeju zgodovine Bosne in Hercegovine v Sarajevu. Medtem ko sta obiskovalke performansa eno za drugo sezula in njihova preznojena stopala namočila v plastične lavorčke, polne slane vode, sta v dialogu preizpraševala politike počitka in dela v patriarhalnem sistemu ter izpostavila fermentacijo kot način zdravljenja družbenih tegob. Poslušajmo izsek performansa.

Izjava

Kiselenje, vlaganje in vse ostale različice fermentacije so starodavni procesi priprave oziroma shranjevanja živil. Hrano, ki je ne uživamo surove, ljudje pripravljamo s pomočjo ognja – takrat jo pečemo – s pomočjo vode, ko jo kuhamo, ali pa s pomočjo bakterij, ko se dogaja proces fermentacije. Stereotipna sodobna slika moškega za žarom in ženske za štedilnikom se pri procesih, povezanih s fermentacijo, nekoliko poruši – pri njej delajo bakterije in tako moški kot ženske lahko sedijo križem rok, medtem ko nekdo drug dela namesto njih. V igro na tem mestu tako vstopi še en stereotip – Zahod vidi v množici kozarcev, polnih vložnin, simptom nedela, morda celo lenobe slovanskih narodov.

Avtomatiziran proces fermentacije je v subkulturi mlajše generacije sicer prej nekakšen simbol boja proti kapitalističnemu sistemu nenehne rasti in konstantnega dela. Vrnitev k tradicionalnim navadam naših babic in njihovo povzdigovanje pa se kažeta v apropriaciji fermentacije in posledično v velikem zanimanju za kombučo, kefir in droži.

Performans Soaking Wet sta Ćurak in Stojčić sicer prvič izvedla prav v prestolnici kombuče v svoji gastarbajterski domovini. Na povabilo umetniškega kolektiva Slavs & Tatars sta v Pickle baru v Moabitu stopala raznorodne publike namočila v slanico v lavorjih in njihove imetnike razsvetlila, da to, kar počnejo, ni pedikura, ampak pravzaprav le še en način vlaganja, kot ga razume določen slovanski narod. Vsekakor je fermentacija, ki je recimo potrebna za pridelavo vina in sira, poznana tudi starodavnim zahodnim buržujem, a taisti proces, ki je apliciran na telo, namakanje stopal v slani vodi, je v lingvistične strukture jezika prodrl samo v bosanščini. Poslušajmo komentar naključne obiskovalke performansa iz Hrvaške.

Izjava

Ravno kiselenje pa je izraz, vezan na početje, ki ga izvajajo prav ženske. Avtorja performativnega predavanja sta s publiko delila svoje otroške spomine na mame, ki so se z namakanjem stopal namerno izločile iz delovnega vsakdana in si fizično onemogočile mobilnost. »Pusti me, da se kiselim,« je tako pomenilo pol ure mamine nedostopnosti in namernega počitka. Noge lahko namreč kiseliš samo sami sebi, izraz ne dopušča, da bi ti to počel nekdo drug. Namakanje ali umivanje tujih nog je tisto, kar naj bi delala žena, medtem ko si kiselenje privošči sama.

Ženska apropriacija imena postopka, ki poteka sam od sebe oziroma ga izvaja neplačana delovna sila, tako predstavlja tih upor nenehni skrbi za drugega, vtkani v patriarhalni sistem, in hkrati označuje njegovo perpetuacijo. Tkanje, pletilstvo in podobne »ženske« tradicije sicer onemogočajo absoluten počitek. Domnevna meditativnost takšnega početja je vseeno usmerjena v produktivnost. Pri kiselenju nog pa vidnega končnega produkta ni, zato je Stojčićeva začetna opazka, da kiselenje nog vidi predvsem kot »guilty pleasure«, še kako umestna. Krivda je navsezadnje biblijsko pripojena k umivanju nog, ki mu sledi izdaja, zato se kljub dejstvu, da je fermentacija dolgotrajen proces, pojavi nekakšno neugodje ob počitku in komaj razmočene pete že sušimo in hitimo v delovni vsakdan.

Avtorja performativnega predavanja sta intimno početje, ki se sicer dogaja za zidovi dnevnih sob, prestavila v javni prostor. Publika je imela priložnost doživeti simulaker kolektivnega počitka. Neugodje, ki se je pojavilo ob koncu predavanja, ko namakanje stopal in opazovanje drugih pri istem početju kar naenkrat nista več imela toliko smisla, pa smo hitro poplaknili z rakijo.

 

Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.