Od kronologij ponavadi pričakujemo nizanje podatkov in imen, sekcija Škuc-LL pa nam z osebnoizpovednimi inserti ponudi celostno sliko formiranja neke zgodovine. Lezbična sekcija LL je svojo aktivistično dejavnost začela leta 1987, 25 let pozneje pa smo priča knjigi Lezbična sekcija LL: kronologija 1987-2012 s predzgodovino avtoric Nataše Velikonja in Tatjane Greif.

Ob branju tega dela uživamo ob fotografijah aktivistične skupine, za katero je bilo življenje v skladu z lastnimi željami v tistem preteklem času način bojevanja z oblastjo, Drugimi in samimi seboj. Skupina si še zmeraj prizadeva za ohranjanje specifične politike, radikalnosti in neodstopanja od osnovnih zahtev. Nekdaj paradigmatska novost, kot je bil v osemdesetih pojav lezbištva v javni sferi, je zdaj ena izmed utrdb radikalne misli v Sloveniji. Grajenje te družbene stavbe je bilo in je dolgotrajen ter življenjski projekt aktivistk Lezbične sekcije LL. 

Sekcija LL svoj projekt dojema kot skupnostni – organiziranje v skupnost je bilo v osemdesetih obveza, pričujoče stoletje pa kolektivni subjektiviteti postavlja težke izzive. V času digitalizacije je ohranjanje skupnostnega delovanja težje, saj sta identifikacija in samonanašanje identitetnega okvira v mnogih okoljih tudi nepotrebna.

Sekcija LL vztraja pri nasprotovanju problemski politiki, ki je sledila odmiku od identitetne, svoj konceptualni aparat pa ostro zagovarja. Knjiga predstavi zgodovinske drobce ustanavljanja organizacij, ki se še zmeraj borijo proti diskriminaciji. Opisuje prva soočenja aktivistk s sceno, strahove ob nesprejetosti, skvotanje prostorov svobode v stavbi Lovci na Metelkovi in spore, ki so posledica družbenih in ideoloških sprememb. Kakšno je torej življenje lezbijk? Je življenje lezbijke nujno drugačno, samo zato, ker ni pripadnica dominantne hetero vrste? O tem nam nekaj pove tudi pričevanje Suzane Tratnik o njeni naivnosti, da biti lezbijka že avtomatsko pomeni biti ozaveščena in kritična.

Knjiga opisuje razvoj struktur sekcije LL in njen odnos do oblasti ter drugih združenj, s katerimi še vedno prihaja do konfliktov. Opisuje boj za enakopravnost in slišanost v slovenski družbi ter nas popelje med stene težko izborjenih prostorov. Dialekticizem kot možna posledica socialistične preteklosti je zasnoval tudi razliko med lezbijkami in ne-lezbijkami. Kot je v slovenski družbi ukoreninjeno razlikovanje med levimi in desnimi, je prisotno tudi distanciranje Sekcije Škuc-LL od feminističnih in drugih, tudi LGBT aktivističnih skupin, znotraj sekcije pa negovanje določenih vrednot ter občutka pripadnosti lezbični skupnosti. V Sloveniji obstaja zgodovina, ki se je moramo zavedati, aktivistke pa pri njihovem delovanju ogroža spominska diskriminacija, saj so lezbične avtorice velikokrat izpuščene iz nabora slovenske vednosti.

Lezbična sekcija LL je storila veliko za prepoznavnost marginaliziranih lezbijk – že nekajletna prisotnost revije Revolver v slovenskih trafikah je pokazatelj uspehov te sekcije, kljub centraliziranosti »lezbične mafije« v Ljubljani, pa je v knjigi omenjeno še dogajanje v Mariboru, na Ptuju in v Piranu. Del lezbičnega aktivizma so tudi težave ob definiranju literature lezbičnih avtoric kot lezbične literature – in mnenja lezbičnih aktivistk, da pride pri nagrajevanju in uvrščanju lezbične literature velikokrat do diskriminacije.

Začetnice lezbične sekcije Škuc-LL so odraščale v času glasnih bojev, njihove potomke pa pot nadaljujejo v času tihega uličnega konformizma in razburjenih besed v digitalnem vzporednem svetu. Mnoštvo literarnih in strokovnih izdaj sekcije je s pričujočo knjigo dobilo še en člen v verigi, toda ali ne predstavlja ta veriga dejansko spon, ki so si jih nadele aktivistke s hermenevtičnostjo lastnega delovanja? Tako kot se umetnost danes povezuje s tehnologijo, tako identitetni okvirji lajšajo in mehčajo radikalno separativnost posameznih marginaliziranih skupin.

Sodobne postmoderne identitete so zaznamovane z nestalnostjo, fluidnostjo, prehajajo druga v drugo, v različnih kontekstih vsakdanjega življenja pa stopajo v ospredje njihovi različni aspekti. Spolna preferenca tako ni več »kraljica identitetnih oznak«, saj so temeljni boji že dobljeni, mlajše generacije pa so se v to zmago že rodile. Neizogibna posledica je bolj sproščen odnos do lastne in druge seksualnosti tako LGBT kot tudi heteroseksualne mladine. Generacija, ki ji pripadajo LL25 aktivistke, je tako hkrati vir pridobljenih osnovnih pravic kot tudi preostankov diskriminacije. Temeljni sodobni konflikt tako ni več razredni, spolni ali nacionalni, pač pa generacijski in zdi se, da naslednji korak naprej lahko stori le menjava generacij, ko se bodo na položajih moči znašli posamezniki in posameznice, rojeni v dosežke LL.

Zgodovino in trače se je učila Nika Mahnič.