Kaj se zgodi, ko oxfordski sociolog, filozof in zgodovinar napiše 450 strani dolgo knjigo o intimnosti? Bralcu se zgodi zatopljenost, zagnanost in tovorjenje te težke knjige po vseh oblikah javnega ali zasebnega prevoza ter ozaveščanje okolice, da orangutan po spravnem seksu ne ejakulira. Osupli smo nad tem, kako zelo nas avtor pozna, kako vzorci naše osamljenosti niso osamljeni in kako zelo oziroma ali se nas sploh da generalizirati.

V tej obsežni knjigi se zgodovina ne ponavlja: avtor poudarja, da bi se linearni potek časa lahko razvil popolnoma drugače. Zgodovino predstavi kot vedo, ki osvobaja, saj izpostavi mnoštvo življenjskih možnosti. Toda protagonisti te knjige so le tisti privilegirani, ki jim del življenja predstavlja tudi iskanje sorodne duše ali popolne službe, ne pa le boja za socialne transferje. Avtor na začetek vsakega poglavja vplete intimne zgodbe posameznikov, vse skupaj pa poveže v neko koherentno razlago družbenih fenomenov. Poglavja, kot sta Zakaj ljudem ni uspelo najti časa, da bi lahko živeli več življenj ali Zakaj je v kuhanju prišlo do večjega napredka kot v seksu, nas na izviren način seznanijo z zgodovino naše intime.

Piflarji bodo nedvomno navdušeni nad obsežnim tematskim seznamom strokovne literature, ki sledi vsakemu od petindvajsetih poglavij oziroma esejev.  Theodore Zeldin je zgodovino intime spisal v berljivo pripoved, ki kljub strokovnosti občasno zaide. Na trenutke se avtor pretirano poigrava z generalizacijami. Z antropološkimi inserti ta vtis sicer popravi, nismo pa se mogli izogniti pomislekom, da se je projekta lotil enciklopedično in preširoko. Zeldinovi stavki na trenutke delujejo precej newage - zmotila nas je na primer njegova referenca na astrologijo, ki knjigi daje nek »all you can chew« priokus.

Intimna zgodovina človeštva je kljub temu knjiga, namenjena večkratnemu branju. Avtorjevo pisanje je iskreno in polno čudovitih metafor, spremljata pa ga toplina in optimističen pogled v prihodnost. Zanj je zapletenost modernega sveta le znak, da imamo v primerjavi s preteklostjo več razpok, skozi katere se lahko splazimo in se rešimo.

Za ohranitev dostojanstva potrebujemo –izme, saj nas eksistenca sama ne navdaja z zadostno mero samozavesti. Potrebujemo podporo pomembnih Drugih in obup, v kakršnega nas spravlja javna sfera, spet kliče k pobegu v intimo. Toda Zeldin se ne ustavi pri pomembnih Drugih, svojo pripoved nadaljuje s pomembnimi Tretjimi oziroma katalizatorji. Intelektualce je od zmeraj čudilo prešuštvo predmetov in ljudi – zakaj je za neko akcijo pomembna prisotnost Tretjega? Katalizatorji, v nasprotju s posredniki, ustvarjajo nove situacije in preobrazijo življenja ljudi tako, da jih združijo brez lastnih arogantnih interesov. Katalizatorji oziroma pomembni Tretji postajajo vedno bolj ključni in tlačijo koncept Drugosti. Zeldin se sprašuje, ali seksualni osvoboditvi morda sledi osvoboditev sočutja, in žaluje za tem, da ne obstaja nekakšna Kamasutra uma, ki bi pokazala, kako »ideje med sabo flirtajo in se naučijo objemati«.

Ste vedeli, da je arabščina edini jezik, v katerem beseda »človek« izvira iz korena »sočutje«? Avtor kljub temu težko verjame v spravo med muslimani in kristjani, saj naj bi bil džihad muslimanska dolžnost in je posledično prevlada sočutja težko izvedljiva že v teoriji, kaj šele v praksi. In ali ste vedeli, da za japonske paciente dodatno skrbijo še njihovi sorodniki, ki za čas okrevanja živijo v bolnišnici in bolniku kuhajo? Ali pa to, da so londonske prostitutke stranke nekoč ogovarjale z besedami: »Gospod, vam smem naviti uro?«, saj so verjeli, da redni spolni odnosi podaljšujejo življenje? Kaj pa to, da je suženjstvo dobilo ime po Slovanih in da je osamljenost načrte najbolj prekrižala prav feministkam s Simone de Beauvoir na čelu?

Intimna zgodovina človeštva vsebuje mnogo idej za spremembo življenjskih praks. Ena od teh je ideja sabatičnega meseca ali leta, ki bi delno rešila problem brezposelnosti in bi prezaposlenim nudila čas za prespraševanje lastnega obstoja. Iz Zeldinove knjige veje optimizem, ki je posledica avtorjeve interdisciplinarne razgledanosti. Toda teorija ni enaka praksi in naše vzdihovanje ob knjigi je posledica le tega, da smo izgubili upanje v družbeni sistem, ki bi cenil sočutje, velikodušnost in spoštovanje. 

Brala je Nika Mahnič