Živimo v multikulturnih družbah. Ob pivu se na gasilskih veselicah kakopak najbolje priležejo mastni ćevapi. Vendar pa, kot blagovolijo trditi znanilci apokalipse tradicionalnih vrednot, to ni proces, ki bi se začel šele s sodobno globalizacijo. Niti v preteklosti ni obstajala neodvisna in čista družba, h kateri bi se bilo mogoče vrniti. Mnogi ob besedni zvezi rimska kultura pomislijo na v sandale in toge odete množice, ki za sprostitev podžigajo mesarsko klanje ujetnikov v areni. In vendar so bile krvave igre prireditev, ki so jo potomci - na volčjem mleku zraslega - dvojčka prevzeli od sosednjih Etruščanov. Podobno velja za znamenito rimsko togo, obleko, ki naj bi svojo značilno obliko podomačila od etruščanske tebenne. Vendar ali prisvajanje tujih kulturnih prvin pomeni, da so gladiatorske igre ali prevzeta oblačila kaj manj rimska? Mar gre za neželene tujke, ki so kot rdeče vino belo togo zamazali sicer čisto rimsko kulturo? Hja, odgovor je, kot vedno, odvisen od vprašanca. Tudi rimsko prevzemanje grške kulture je bilo polarizirajoče. Številni Rimljani so svoje hčere in sinove navdušeno pošiljali na izobraževanje h grškim modrecem. Drugi so medtem, ravno obratno, odkrito in  zaničevalno nergali nad subverzivnimi vplivi južnjaških grčičev.

Podobna dejstva lahko navajamo tudi v lokalnem okolju. V samostojni Hrvaški je bilo državni jezik in kulturo treba očistiti srbskega vpliva. Nič manj povedne niso opazke južnih sester in bratov, ki Slovence vidijo kot nekakšne ponemčene Slovane. Podobno kot so Avstrijci v očeh nekaterih severnjakov zgolj slovanizirani Germani. In to ne pomeni, da so mešane zgolj obmejne skupnosti arbitrarno zamejenih družb. Kot v delu Kulturna hibridnost sporoča britanski zgodovinar Peter Burke, če si dovolimo nekaj patetične klišejskosti, kulturna izmenjava ne pozna meja. Delo je v končno obliko zraslo iz kratkega prispevka, ki ga je avtor leta 1999 predstavil na mednarodni konferenci v Berlinu. Lansko leto pa je najnovejša in razširjena izdaja izšla v prevodu Polone Glavan pri Studia Humanitatis.

Burke bi delu slovenske javnosti utegnil biti že dobro znan. Delo je namreč že njegov peti prevod v slovenščino. Na tem mestu se velja vprašati, čemu si je pisec zaslužil tako obsežno razpečevanje misli. Kot pravi pisec spremne študije, Bojan Baskar, si avtor drzne biti preprost in dostopen najširšemu prebivalstvu. Ilustrativni lucidnosti res ne moremo oporekati. Vendarle pa se moramo vprašati, kako uspešen je v svoji popularizaciji akademskih tem. Čeravno morda ne dosega slovesa Žižka ali Graeberja, bi o priljubljenosti utegnili pričati vsaj prevodi njegovih del v več kot trideset jezikov. 

Vsebinsko plat zvežčiča prežema aktualnost, in kako je ne bi, ko pa prikazuje stalno prisotnost kulturnega mešanja v domala vseh okoljih in obdobjih človeške zgodovine. Kljub brezčasnosti materije pa imamo ob branju vendarle občutek, da je v zadnjih letih domači diskurz o multikulturnosti dosegel nove višine. Tudi v tem kotičku sveta naj bi bivali v časih, ko na kulturo z vseh strani preži pošast multikulturalizma. Ti strahovi so lastni različnim pogledom. Nekatere morda bega erozija tradicionalnih krščanskih ali nacionalnih vrednot. Druge homogenizacijski vzgibi dominantnih globalnih kultur. Poglede druži skrb za izgubo identitete, razlike pa izhajajo zlasti iz nestrinjanja o naravi teh obstoječih identitet. Če tako zlahka umeščamo prebrano v aktualno dogajanje, pa nekaj problemov Burkovemu pisanju povzroča površinska obravnava razpredene snovi. Delo ima obliko razširjenega eseja, v katerem se avtor loteva - že od 80-ih let močneje uveljavljenega - procesa kulturne hibridnosti. Pojem hibridnost sicer služi opisu širokega spektra dinamik. Nekateri so z njim zarisovali mešanje živalskih pasem ali jezikov; pomembno rabo je doživel tudi v rasnih diskurzih. Burke besedno zvezo razume kot krovni izraz, ki zaobjema različne oblike preteklih in sodobnih kulturnih interakcij, medsebojnih srečanj, součinkovanja in sovplivanja.

Karakterizaciji kulture Burke nameni manj prostora. Kako jo določiti in kje jo zamejiti? Kje se začne in konča ena kultura? Avtor na kratko predstavi nasprotujoča si vidika strogega zamejevanja in kontinuiranega razumevanja kultur; podrobnemu teoretskemu razpredanju se raje izogne. Pa dobro, kdo bi mu zameril, izdaja vendarle ni bila osnovana kot stroga akademska analiza. Bržkone sklepa, da si bralec lasti vse potrebno za razumevanje osnovnih dinamik kulturnih izmenjav. Tako morda umanjka globlji uvid, vrlina dela pa se raje izkaže v njegovi dostopnosti in širini.

Koncept kulturne hibridnosti v publikaciji Burke razčleni v petih poglavjih. V posamičnih razdelkih se posveča tipom mešanih objektov in subjektov, razlikam v uporabljeni terminologiji, odzivom in okoliščinam kulturne izmenjave ter tipom rezultatov izmenjav. Ob naštetem bi težko rekli, da postreže z novimi ugotovitvami. Izluščenih sestavin se loteva površinsko, pa vendar dovolj ilustrativno. Dinamike odpora do kulturnih novosti tako zariše s kratkimi navedki osmanske odklonitve tiska, japonske sumničavosti do krščanstva in brazilskega pisatelja, ki je rojake obtožil slepega izposojanja vsega tujega. Kroženje kulturnih prvin predstavi na primeru rimske ikonografije, ki jo v sakralne namene začne uporabljati zgodnjekrščanska cerkev, od katere jo naposled ponovno prevzame zgodnjenovoveška Francija.

Ob navedkih, ki jih jemlje iz širne zgodovine, avtor procese kulturnih izmenjav opisuje z distance, vrednotenju se raje izogne. Naj se kulturnemu mešanju izognemo ali ga sprejmemo? Bog ve, mi pa na podlagi prebranega še vedno ne. Kot uspemo razbrati, zagotovo drži le eno, in to je: stalna prisotnost različnih oblik hibridnosti v človeški preteklosti, sedanjosti in, drznimo si trditi, tudi prihodnosti. Z Burkovim delom pa navsezadnje dobimo vsaj okvirni vpogled v stanje najsplošnejših dinamik, ki so lastne različnim oblikam kulturnih izmenjav.