Marca leta 1956 se je zloglasna dvojica najpomembnejših mislecev tako imenovane frankfurtske šole, s katero fašisti še danes strašijo otroke, torej Theodor Wiesengrund Adorno in Max Horkheimer, nekajkrat sestala. Njun pogovor je zapisovala Adornova žena Gretel. Zapiski so bili prvotno objavljeni v nemški izdaji Izbranih del Maxa Horkheimerja iz leta 1989. V angleškem prevodu jih je kot samostojno knjigo v prevodu Rodneyja Livingstona leta 2011 izdala založba Verso Books. Letos je izšla druga izdaja te drobne knjižice, ki se ima le velikemu fontu, dialoškemu formatu in oblikovanju z mnogo praznimi ali polpraznimi stranmi ter dodatku dveh kratkih esejev o človeških potrebah zahvaliti, da doseže sto strani.

 Prva težava, na katero naleti bralec, je, da Gretel Adorno pogovora med teoretikoma očitno ni zapisovala v celoti. Tekst pogosto deluje skorajda kakor v alinejah izpostavljene bistvene točke, ki pa so za bralca brez poznavanja konteksta, v katerem so bile izrečene, velikokrat kriptične. Najverjetneje pa je v veliki meri že tudi dejanski pogovor med njima potekal zgolj z omembami imen ali topik, ki so bile znane obema in o katerih sta pogosto razpravljala ter so imela zanju specifičen pomen, a ga bralec brez razlage mestoma le stežka ugane. Urednik teksta se razlag ni potrudil podati prav pogosto; namesto tega raje napotuje na branje določenih mest v zbranih delih Adorna, Hegla, Kanta ali Marxa. Sam način - nestrukturiran dialog - pa poskrbi, da je tekst še bolj nesistematičen in fragmentiran kot siceršnji Adornovi fragmenti, denimo Minima Moralia.

Razumevanje otežuje tudi manko konteksta samega pogovora. Ne vemo, kaj natančno je bil namen teh pogovorov, in pogosto se zdi, da posamični dnevi pravzaprav niti nimajo veliko skupnega. Šele proti sredini meseca Adorno omeni, možnost pisanja novega komunističnega manifesta, markistično -leninističnega, a brez Marxa. Nemški urednik, ki ga je najbrž manj zanimala politika, je pogovore glede na eno izmed njihovih tem naslovil Diskusija o teoriji in praksi. Angleški prevod, ki je prvič izšel leta 2019 pri izrecno politični reviji New Left Review, je nosil naslov Towards a New Manifesto?, torej K novemu manifestu? Založba Verso, ki je tekst izdala v knjižni obliki, je odstranila vprašaj. Vsak izmed teh naslovov pa ne pomeni le določene interpretacije teksta, temveč k njej napotuje tudi bralca.

Morda je bil vprašaj vendarle prehitro odstranjen. Pogovori namreč ne nakazujejo sistematičnega dela na manifestu, temveč zgolj odpirajo vprašanja, kako v razmerah hladne vojne, odsotnosti prave leninistične partije tako na zahodu kot vzhodu in manka politične vizije nasploh pisati teoretski tekst, kakšen naj bo odnos teorije in prakse in predvsem kaj sploh napisati. Zadnji pogovori konec marca so vse krajši, dokler se 2. aprila razprava ne konča z eno samo kriptično Adornovo repliko v dveh stavkih: “Antiteza statike in dinamike ne dosega srži razlike. Buržoazija je že davno postala dinamična.” Najbrž ni potrebno posebej omenjati, da se statičnost in dinamičnost tu v tekstu pojavita privič (in zadnjič).

Vse, kar tekom diskusije postane jasno, je, da ne vesta, kako napisati karkoli, še posebej politični manifest, še manj pa vesta, kaj bi v njem zapisala. Pozitivnega programa nimata, o političnem in ekonomskem dogajanju v svetu pa sta presenetljivo slabo obveščena. Najbolj v oči bijoč primer tega je odnos do Kitajske. Horkheimer je namreč prebral članek v reviji Time, napisan v maniri klasične hladnovojne propagande, in mu popolnoma nasedel. Pogosto omenja bizarno visoko število žrtev domnevnih komunističnih pokolov na Kitajskem, opozarja, da so na vzhodu “ljudje degenerirali v delovne živali”, in na vprašanje, koga naj manifest nagovarja, jedrnato odgovori: “Zahodni svet.” Pa vendar se takoj vpraša, kaj lahko onadva zahodnemu svetu povesta. Naj nahrani vzhod? Prepričan je, da sta ameriška in zahodnoevropska družba petdesetih let najboljši sistem na svetu do tedaj in da je treba braniti Zahod, proti kateremu so socialistični Rusi kakor barbari proti rimskemu cesarstvu. Adorno pristavi, da o Aziji pravzaprav ne vesta ničesar.

Vendar beseda presenetljivo redko nanese na vsebino napisanega, skorajda v vsakem izmed pogovorov pa se zastavi vprašanje, v kakšnem odnosu sta teorija in praksa oziroma kako sploh pisati teorijo, ko prave komunistične partije ni več. Horkheimer v eni svojih prvih replik formulira problem, ki se nato kakor odmev pojavi vsakih nekaj strani: “Celoten smisel teorije je izginil, kajti po eni strani buržoazija misel spreminja v fakte, po drugi pa partija ne obstaja več.”

Partija je torej nekakšen vmesnik, ki poskrbi za pretvarjanje teorije v prakso in s tem pravilnost obeh. Horkheimer ugotavlja, da je teorija avtentična le, ko služi praksi, vendar pa marksističnega pojma prakse v razmerah brez partije ni več mogoče uporabljati. Kaj torej sploh še lahko pomeni praksa? Horkheimer pojasni: “S prakso misliva to, da sva resna glede ideje, da svet potrebuje temeljito spremembo. [...] Praktični aspekt leži v pojmu razlike; svet mora postati drugačen. Ni nama treba početi kaj drugega kot razmišljati, vendar pa morava misliti in ravnati drugače. Morda ta praksa od naju v resnici pričakuje le to, da se ubijeva? Najbrž morava začeti s pozicije, da četudi partije ni več, to, da midva še sva, vendarle ima neko vrednost.”

Praksa se torej ne nanaša na razliko med delovanjem in mišljenjem, temveč na mišljenje in delovanje v znamenju razlike - razlike do sveta, kakršen je. Kar v dihotomijo teorija-praksa poleg partije vpelje še enega mediatorja, utopijo. Horkheimer, ki sicer večkrat zavrača utopijo in meni, da od človeštva ni mogoče pričakovati več od ameriškega sistema, vseeno predlaga, da sedaj, ko ni več partije in revolucija ni verjetna, vse zapisano merita z idejo dobrega konca. Kljub tej minimalni utopičnosti - da se bo končalo dobro in da je drugačen svet, svet brez sistemskega trpljenja, mogoč - Adorno opozarja: ne smeta orisati pozitivne utopije. Horkheimer pristavi: “Še posebej ne, ko sva tako blizu obupa.” 

Priznata si, da se v danih razmerah - ko partije ni - sveta ne da spreminjati in je lahko manifest, če ni lažen, zgolj defetističen. Ne čudi torej, da manifesta nista nikoli spisala. Adorno je istega leta izdal Metakritiko spoznavne teorije in se posvetil študijam glasbe in literature ter pisanju Negativne dialektike. Vendar pa pogovori iz marca 1956 te na videz apolitične tekste osvetljujejo z nove plati. Ne le, da je iz njih razviden postopek nastajanja njunih del, pač pa so teoretska dela sama, kakor pojasni Adorno, v svetu brez partije, brez transcendence sporočilo v steklenici. Morda ga bo ocean časa nekoč po naključju naplavil na drugačne bregove, kjer ga bo prebrala partija. Le to upanje še omogoča pisanje teorije.