Leta 1941 je v Združenih državah Amerike prvič izšlo delo The Dual State. Knjigo je napisal nemški emigrant judovskega rodu, ko je še živel in delal v nacionalsocialističnem Berlinu. Ta anglosaškemu bralcu prilagojena študija je prvič pobliže predstavila pravnoteoretski sistem, ki se je razvijal v Nemčiji. Konceptualno shemo, ki jo je avtor živel, preživel in premislil, je leta 1974 v nekoliko spremenjeni in dopolnjeni obliki objavil še v nemščini. To delo, Der Doppelstaat ali Dvojna država, velja danes za prvo veliko teoretično in empirično analizo nacionalsocialističnega sistema oblasti. Lansko poletje je Dvojna država v prevodu Alenke Mrcina izšla tudi pri Založbi *cf.

Tako lahko sedaj tudi v slovenščini beremo Ernsta Fraenkla, enega izmed očetov nemške politične znanosti in obenem enega redkih Judov, ki so lahko v času nacizma opravljali odvetniško dejavnost. Fraenkel je uspel še pravočasno zapustiti Berlin in emigrirati v ZDA, kjer je še nekoliko študiral, izvajal seminarje in se kasneje zaposlil na Zunanji gospodarski upravi. Kot pravni svetovalec ameriške vlade je med drugim svetoval ameriški okupacijski upravi v Južni Koreji, kjer je sodeloval tudi pri pisanju ustave, in na Japonskem.

Po vojni se je vrnil v Nemčijo ter postal predavatelj na Visoki šoli za politiko in na Svobodni univerzi, kjer je zasedal profesorsko mesto za znanost, politike, teorije in primerjalno zgodovino političnih sistemov. Postal je tudi prvi direktor Inštituta John F. Kennedy za severnoameriške študije. Ukvarjal se je z raznolikimi temami: od analiz ameriškega oblastnega sistema in teorije demokratičnega pluralizma do mednarodnega prava. Ker je objavljal veliko, a razpršeno, v dvajsetih in tridesetih letih pa tudi anonimno ali pod psevdonimom, od leta 1999 posthumno izhajajo njegovi Zbrani spisi v šestih knjigah.

Dvojna država je v več pogledih edinstveno delo. Svojo sistematičnost in natančnost bralcu razkrije že s kazalom, branje pa ga popelje v fenomenologijo nacionalsocialističnih pravnih institutov ter pravne dejanskosti, za katero Fraenkel z obilico kritične refleksije ugotavlja, da se skrbno podreja neskončni samovolji in nasilju strankarskih ter državnih aparatov. V tej dihotomiji med prilagojenim, a na določenih področjih povsem ohranjenim pravnim redom in med nediskretno neomajnostjo nacistične samovolje prepozna Fraenkel dvojno državo. V kapitalizmu všečni pravni ureditvi gospodarskega in civilnega prava skrbno deluje država norm. Proti rasni čistosti, rešitvi komunistične grožnje in odgovoru na vprašanje skupnosti pa učinkovito prodira država ukrepov.

Razkroj pravne racionalnosti lahko lepo predstavimo s pojavom izrazite argumentacijske kreativnosti, ki jo v izrazoslovju in tehniki utemeljevanja sodb kažejo nemška sodišča. Skladno s politično shemo Carla Schmitta potrebuje takozvana nemška skupnost, osrednji pojem nacistične identitete, za obstanek figuro sovražnika. Posebno ustvarjalnost sodišč lahko zaznamo zlasti pri prepoznavanju komunistične nevarnosti v vsaki, še tako abstraktni obliki družbenega udejstvovanja. Posredno nevarnost za ponovni komunistični razmah naj bi tako predstavljala pisma duhovnika staršem svojih birmancev, v katerih se je nesrečni župnik izjavil proti nemškim kristjanom. Z drugačno, a nič manj ustvarjalno utemeljitvijo je bilo prepovedano združevanje Jehovim pričam. Čeprav je svoboda vere in združevanja jasno izhajala iz weimarske ustave, je sodišče v Dresdnu ugotovilo, da lahko vlada ustavno pravo pač modificira z upravnimi predpisi in ukrepi.

Ravno primer Jehovih prič nas uvede v drugi način pravno-institucionalne degradacije. Obsedno stanje, na podlagi katerega je Hitler izvajal totalno politizacijo družbe, namreč omogoča obhod zakonskih in ustavnih varoval na enostavnejši način. Lažja pot kot zavračanje ali ustvarjalna interpretacija obstoječih norm je premestitev pravnih vprašanj med pooblastila policije. S tem ko državna in tajna policija, torej stapo in gestapo, postaneta ključni politični sili, pa se zgodi dvoje. Prvič, odrejanje preventivnega pripora in napotitev v koncentracijsko taborišče postaneta bistveni gonilni sredstvi pri sprotni realizaciji politične vloge policije. Na vprašanje, zakaj je bil odrejen pripor, se odgovori: »Zato, ker gestapo izvaja politične ukrepe.« Po drugi strani pa tovrstna svoboda sile oblikuje vsebino pojmu političnega. Na vprašanje, zakaj izdaja vozniškega dovoljenja spada pod politične zadeve, se odgovori: »Zato, ker upravni organi odločijo o tem, kaj je politično.«

Posebna odlika pričujočega dela je zlasti koherentna umestitev takratne politične realnosti v ekonomsko-zgodovinski kontekst. Kot odraz države norm smo že omenili ohranitev doslednega pravnega priznanja institutov, ki omogočajo in tudi pospešujejo kapitalistično gospodarsko ureditev. V času nacionalsocializma tako lojalna konkurenca, zasebna lastnina in svobodna gospodarska pobuda delujejo povsem normalno. Še več, Fraenkel ugotavlja, da v tej ureditvi dolgo ostane vidna sistemska kontradikcija: dokler se uspešno gospodarsko udejstvuješ, ni važno, ali si Jud. Leta 1936 je bilo tako odločeno, da »opozarjanje na judovsko naravo podjetja pomeni pritegnitev okoliščine, ki nima nič opraviti z gospodarskim učinkom zavarovalniških storitev,« in da »sklicevanje na to, da varovanje podeželskega prebivalstva pred judovskim vplivom ustreza nacionalsocialističnemu svetovnemu nazoru, ni relevantno.«

Fraenkel, ki se je z delovnim pravom ukvarjal že v okviru svojega študija, kasneje pa je kot odvetnik zastopal različne sindikalne zveze, na primer Zvezo nemških kovinarskih delavcev, je upad njihove moči spremljal na lastne oči. Svoje ugotovitve je strnil ob navedku iz Hitlerjevega govora v parlamentu, citiramo: »Za zagotovitev delovanja nacionalnega gospodarstva je bilo nujno doseči obmirovanje mezd in cen [ter] eliminirati vse razredne organizacije, ki so se pri mezdah in cenah ravnale po svojih pravilih.« S tem citatom Fraenkel podkrepi svoje opažanje, da se šele z eliminacijo delavskih organizacij kapitalistična tehnična racionalnost osvobodi okov in popolnoma deluje v smeri politično-oboroževalske ekspanzije. Hkrati pa se z odstranitvijo entitet, katerih bistvo ni ohranjanje nemške narodne in arijske skupnosti, na novo ustvari prostor za konstrukcijo firerjevih družbenih oblik, ki so nujno fiktivne.

Delu in avtorju takšnega obsega bi bilo vredno posvetiti širšo obravnavo. Ekstenzivnost njegove analize odlikuje precizna združitev pravnoteoretskih, političnoznanstvenih in ekonomskih ter socioloških prvin. Če Fraenklov sodobnik Franz Neumann v Behemothu, ki ga z Dvojno državo pogosto primerjajo, nacionalsocializem analizira kot stanje nedržavnosti ali stanje brezpravnosti, predstavi Fraenkel nasprotno stališče: določen del pozitivnopravne ureditve je ob privilegiranju določenega gospodarskega stanja vedno deloval.