Rak za zdravilo
Knjiga Medicinska Nemeza hrvaško-avstrijskega socialnega filozofa Ivana Illicha je zla. Primernejšega opisa, ki bi zajel prizadevanja te knjige, ni. Delo je v originalu izšlo leta 1975, v slovenskem prevodu pa pri KUD Logos predlani, v dvojni knjižni izdaji skupaj z Razšolanjem družbe. Illich v obeh predstavi miselni obrazec, da se je človek igral z ognjem, zato ne sme biti presenečen, da se je opekel – v prvem delu na primeru izobraževalnega, tokrat pa na primeru zdravstvenega sistema.
Ne gre prezreti, da se tudi tu sklicuje na mit o Prometeju, dopolni pa ga z mitom o boginji Nemezi. »Žrtev Nemeze, boginje zavisti, je postal samo, kdor se je spuntal proti človekovi usodi,« zapiše v zaključku knjige. Nemeza je tu nekakšna božja kazen za razsvetljenstvo in moderno dobo – za »družbeno organiziranost, ki se je spočela, da bi vsakomur izboljšala in izenačila priložnost, da se naredi avtonomnega, nazadnje pa mu jo je uničila«. Illich pa je prišel modrovat, da se takega prevzetnega podviga pravzaprav nikoli ne bi smeli lotiti.
Znano je, da so se obljube moderne dobe o napredku iztekle v uzakonjeno izkoriščanje in neizbežno grožnjo podnebnega zloma. Žal pa je Illich slab teoretik kapitalizma – zanj je kapitalizem psihološki fenomen, nekakšna materializirana sebičnost in hlepenje po »materialnem napredku brez meja«, kar namiguje na to, da si moramo glede tega le dovolj odločno premisliti in reči »ne«. Že res, da je »napredek« liberalna floskula, ki družbene spremembe zamenjuje za moralno-duhovno rast. Kar pa Illichu uhaja, je ravno predstava o kapitalu kot subjektu, ki si podredi človeške individue, namesto da bi bil rojen iz njih kot kakšna slaba ideja za startup. Prav ker izhaja iz postulata temeljne avtonomije človeka, ne uvidi, da je avtonomija prej na strani kapitala.
Najočitnejša konceptualna novost v delu je razširitev farmakološkega pojma iatrogeneze – kar pomeni »povzročitev z zdravljenjem« – na raven družbe in kulture. Iatrogena bolezen je denimo bolezen, ki nastane kot stranski učinek zdravljenja, na primer glivična okužba ob jemanju protivnetnih steroidnih zdravil. Lahko pa je tudi posledica malomarnosti in napake, na primer amputacija napačne noge. Ups. Čeprav so taki primeri nedvomno pogostejši, kot bi smeli ali morali biti, jim avtor nameni osrednje mesto vzroka za sodobne zdravstvene tegobe. Po principu večglave Hidre se iatrogeneza množi toliko bolj, kolikor jo zdravstvo poskuša omiliti. Družbena iatrogeneza, skratka, pomeni po Illichu tole: zdravstvena oskrba se standardizira, vse trpljenje se hospitalizira, jezik se spreminja v birokratsko latovščino, trpljenje, žalovanje in tako dalje pa se spremenijo v deviacijo.
Vendar pa to pravzaprav ni glavna tarča avtorjeve kritike. Illich iznajde pojmovanje zdravja – ki ga Branko Gradišnik kdove zakaj prevaja kot zdravost – kot pogojenega z avtonomnim prestajanjem bolečine, bolnosti in umiranja. Ker se v to troje meni nič, tebi nič vmešavajo institucije, je človek le-tem podrejen, s tem pa izgubi nekakšno prvobitno vez s svojim življenjem, trpljenjem in smrtjo, ki mu jih država iztrga iz rok. Namesto tega Illich vztraja, da bi moral biti vsakdo odgovoren za lastno zdravje. Nekaj takega kot »Ne sprašujte se, kaj lahko država stori za vas, ampak kaj lahko storite sami zase«. Zdravniški sindikat FIDES se lahko skrije pred diskurzivnimi strategijami tega psevdolevičarja, čigar strategije so dosti bolj po meri Friedmana kot Keynesa, kaj šele Marxa.
Ivan Illich zato zavrača »socializacijsko alternativo«, ki jo pripisuje »izenačevalni retoriki« liberalizma in levice. Z razširitvijo zdravstva bi bilo, tako Illich, še več ljudi odvisnih od zdravstvene oskrbe in bilo bi kvečjemu še več medikalizacije, ki je nekako slaba že sama po sebi. Poleg tega je to naravnost nevzdržna trditev. Če si ogledamo zgodovino medicine dela, bomo videli, da so se delavska gibanja borila prav za pravico do medikalizacije, do bolezni, saj je ta pomenila pripoznanje malignih delovnih razmer. Tretjič, Illich je očitno prepričan, da se bolezni ali pozdravi ali pa se z njimi ni vredno ukvarjati. Toda v moderni družbi, ki pozna predvsem kronične bolezni, od katerih se ne umira vsepovprek, vseeno pa občutno krnijo zdravje, je pomembna predvsem institucionalna oskrba, ki pa jo Illich subsumira pod odvisnost in nesamostojnost.
Pojem medikalizacija je v delu uporabljen nereflektirano, zato je bodisi prazen termin ali pa je epistemološko škodljiv. Reči, da »medicina prodaja bolezni«, je vendarle preveč pavšalno. Vsi vemo, da je farmacevtska industrija profitno zainteresirana, iz tega izdelati splošno teorijo zarote pa pač ne gre. V primeru Medicinske Nemeze je medikalizacija vezana na fantastični ideal avtonomnega, nemedikaliziranega posameznika, ki lahko kvečjemu jemlje zdravila, ker je to »njegova zadnja priložnost, da vzpostavi kontrolo nad sabo, da sam posega v svoje telo, ne pa da bi bil primoran dopustiti take intervencije drugim«, hkrati pa zdravila »krnijo njegovo zmožnost, da bi bil sam kos telesu, za katero še lahko skrbi«.
Skratka, po Illichu javno zdravstvo povzroča zasvojenost in izgubo avtonomije, toda zamolčani alternativni scenarij prej spominja na grozljivko iz Gaze, kjer Palestinci že leto in pol ne morejo do medicinske oskrbe, tako da morajo rakete in snajperji delo iztrebljanja opraviti samo napol. So pa tam vsaj lahko avtonomni do svojih teles … V to past se je ujel že Agamben, ki je z ločnico med bíos in zoé skušal argumentirano ločiti golo življenje od dostojnega življenja v prid slednjega, ob začetku korona pandemije pa je moral iz tega potegniti sklep, da so lockdowni v bistvu Auschwitz. Menda bi tudi Illich prišel do podobnega zaključka.
Kdor bo odprl knjigo, bo sicer takoj opazil navedbo obširne literature v opombah pod črto, ki nemalokrat zavzamejo vsaj tretjino strani. Illich argumentira suvereno in vsa literatura dozdevno podpira njegove poante. A ni treba biti preveč načitan, da bi ugotovili, da so trditve, kot so »Nobenih dokazov ni, da preventiva sploh deluje«, zloraba znanstvene metodologije in citiranja virov. To meče senco tudi na ostale sklepe, ki so sicer že lahko treznejši, a ob boku takih izjav tudi ostale poante kar počez izgubijo vso kredibilnost.
Včasih nam, ki smo rojeni zdravi in v meščanski družbi, ni jasno, zakaj imamo medicino, zdravnike, zdravstvo, zakaj je treba plačevati prispevke za zdravstveno zavarovanje. Illicheva knjiga je, če mu namenimo nekaj darežljivih besed, miselni eksperiment, ki nam preko negacije omogoča, da pretehtamo, kakšen bi bil svet, če bi bil posameznik prepuščen skrbi sam zase – nato pa se zbudimo iz te peklenske nočne more, odpremo oči in začnemo ceniti tiste dragocene delujoče socialne institucije, ki še niso bile sprivatizirane. Čeprav so pri nas in marsikje drugod v postneoliberalnem razsulu, so zagotovo vredne reševanja.
Za konec še kanček recenzentovega moraliziranja. Humanistične založbe imajo to družbeno odgovornost, da z izborom knjižnih izdaj oblikujejo svoje bralstvo. Če neke knjižne »klasike« pri nas ostajajo neprevedene, je to nemara posledica dejstva, da se je nekdo izrecno odločil, da se nečesa ne bo prevajalo. Tako je denimo z večino del kakšnega Sartra ali Maxa Webra. Da bi se Illicha prevajalo pred štiridesetimi leti, bi bilo v vihri kulturno protidržavnih in liberalističnih osemdesetih pri nas še nekako razumljivo. V kontekstu današnjega stanja domačega zdravstva pa je izdati delo, kot je Medicinska Nemeza, kvečjemu neobčutljivo in oholo.
Dodaj komentar
Komentiraj