Relativno enostavno do spremenljivo težko

Relativno enostavno do spremenljivo težko

Recenzija izdelka
Lotokracija
27. 1. 2016 - 13.00

V osnovo najnovejšega dela Žige Vodovnika, Demokracija kot glagol, je postavljena ponovitev. Ponovitev kot temelj vznika razlike in produkcije dogodka, torej obrata v temeljni paradigmi modernega sveta. Uvodni citat Andreja Gida nam namreč sporoča, da ni kaj dosti novega povedati, a da je slednje vseeno treba povedati ponovno, saj prva recepcija povedanega ni bila zadostna ali pa je nemara sploh ni bilo. Vprašanje, ki se poraja ob vsaki ponovitvi, pa je ravno to, ali bo ponovitev kot taka sploh lahko prinesla karkoli novega. Čista ponovitev tako ali tako ni možna, prej kot ne gre za spiralno približevanje velikega poka in tako tudi Vodovnik seveda ne sproducira zgolj novo-staro, pač pa ponovljeno prinaša po-novitev v smislu pre-novitve.

Osnovno polje obravnave je, kot nam sporoča že naslov, demokracija. Kar nam avtor skuša predočiti, pa je analiza, ki nam bo razkrila, da demokracija ni nekaj statičnega, pač pa proces v nastajanju. Kakor je koncizno strnjeno v naslovni sintagmi, gre za razumevanje demokracije kot glagola, torej kot nekaj dejavnega in ne kot nekaj pasivnega kot v primeru samostalnika. Obravnava sicer nima klasične rdeče niti in šest poglavij se zdi prej kot ne povezanih s skupno matrico, ki pa nima vedno skupnega objekta. Prizma je skratka ista, a emanacije problema so prisotne na različnih stopnjah. Tako lahko v delu zasledimo vse od epistemološke analize do politoloških teorij in genealogijo nekega partikularnega zgodovinskega dogajanja, kot je to v primeru revije Praxis.

Vodovnik demokracije za razliko od nekaterih drugih avtorjev ne razume kot smisla zgodovine ali kot nujnega in edinega možnega cilja historičnega napredka, pač pa je demokracija bolj kot ne zgolj označevalec za proces, ki se lahko skriva na različnih mestih ob različnih časih in zavzema sebi lastna imena. Ob tem gre pozitivno vrednotiti nekatere pristope oziroma izbrane metode za predstavitev misli. V tem smislu verjetno še najbolj izstopa prvo poglavje, ki nam skuša s primerjavo z glasbo, konkretneje z jazzom, orisati, kaj natanko bi bila demokracija v osnovnem pomenu. Vodovnik zapiše: „Tako kot jazz nastaja skozi intersekcije samoizražanja glasbenikov in hkratnega sodelovanja z drugimi, se tudi demokratični politični proces lahko konstituira le skozi dialog z drugimi, kjer naša samorealizacija izhaja iz vživljanja v druge.“

Slednja, pristna demokracija, ki naj bi bila tudi točnejša predstava antične demokracije, seveda ogroža vladajoče politike dominacije, kar se kaže v konstantni intenzifikaciji agorafobije kot strahu pred demosom. Demokracija tako postaja prazni označevalec številnih in različnih praks, ki pa jim je enotno predvsem to, da so predstavniške in kot take v sami osnovi ne izpolnjujejo temeljnega demokratičnega načela neposredne participacije vseh. Z volitvami se namreč afirmira moč ljudstva, ki pa prenese svoje pooblastilo vladanja in se s tem odreka temeljnemu modusu samoopredelitve.

Zanimiva je tudi analiza lotokracije, ki na neki način obravnava alternativo predstavniškemu modelu, ki je vedno nagnjen k sistemskim zlorabam in korupciji. Že v antiki so poznali številne načine za spopadanje z mesti, ki so ponujala največ možnosti za korupcijo, in za enega najuspešnejših modelov se je pokazal sistem rotiranja po principu naključnega izbora. S tem je bila zagotovljena relativna avtonomnost, pri čemer pa tudi v primeru najslabše izbrane ekipe slednja še vedno lahko deluje pravičneje in bolje od korumpiranega sestava.

To je morda nekaj, kar bi veljalo vzeti v obzir tudi pri sestavljanju strokovnih in drugih komisij na naših ministrstvih ali agencijah, kjer so člani prej kot ne skoraj po pravilu določeni v nekih nejasnih okoliščinah in ob dokaj jasnih ozadjih povezavah. Ali nekoliko drugače: “Če rečemo z Rancierjem, demokracija ni oblika družbe niti oblika vlade, je ravno to 'nedeljivo', na čemer temelji sleherna oblast. Demokracija je vedno onkraj in pod temi formami. Tudi zato je po Rancierju ideja žreba v svojem bistvu najbolj demokratična rešitev za selekcijo in distribucijo položajev.“

Proti koncu se razprava pomakne k analizi transformacije slovenske družbe oziroma družbenega sistema ob prehodu v začetku devetdesetih. Kar želi Vodovnik pokazati, je, da so nova družbena gibanja v sedemdesetih in osemdesetih kot emanacija prave demokracije, sploh omogočile kasnejši vznik civilne družbe, ki pa je že zasedla neko malomeščansko pozicijo in si postavila tudi jasen politični program. In ko se številni sprašujejo, kam so poniknila družbeno aktivna gibanja iz osemdesetih, je odgovor seveda v tem, da so se po večini glavni akterji prelevili v politike in s tem zgolj dokončali osnovni proces. Pri tem pa se je seveda zgodila še marginalizacija družbenih gibanj, ki so po logiki demokratične participatornosti sploh začela načenjati staro totalitarno ideologijo. Namesto da bi totalitarizem kot tak odstranili v celoti, so se civilno-družbene strukture, ki so že zanikale nova družbena gibanja, pod okriljem enotnega problema naroda vzpostavljale kot novi totalitarni sonček.

Prisluhnimo še sporočilnemu odseku: „Po analogiji s Santosovo teorijo je naša rešitev v pristopu, ki transformira neobstoječe v obstoječe, nemogoče v mogoče, nevidno v vidno, nerelevantno v relevantno. Razkriva naj torej družbene in politične rešitve, iniciative in koncepte, ki so bili zatrti, kooptirani ali trivializirani s stani dominantne politične in/ali epistemološke pozicije ...“ Zdi se, da je torej Vodovnikov projekt v osnovi reinterpretacija zgodovine ob pomoči teoretskega raziskovanja pojma demokracije, s čimer želi vzpostaviti nov prostor za obuditev natanko tega istega teoretskega koncepta v novo življenje. Pri tem kot pozitivni cilj postavlja novo državljanstvo ali Santosovo idejo enake različnosti, ki: „1. poudarja enakost, kadar bi razlike vodile v diskriminacijo in inferiornost; 2. poudarja razlike, kadar bi enakost vodila v izgubo identitete.„

Če je ideja enake različnosti zagotovo večni obet prihodnosti, ki se kaže tudi v nekaterih drugih projektih – soroden se zdi program svetovnega ethosa –, pa ostaja odprto vprašanje zastavljene taktike doseganja želenega cilja, ki seveda po izpostavljeni logiki ni absolutni cilj nove ideologije, pač pa nekaj, kar ostaja pod vedno budnim očesom dvoma. Delo s tem zastavlja zanimiv večplasten projekt, katerega učinki lahko doživijo svojo potrditev zgolj v praksi, ki pa seveda še čaka na svojo preizkušnjo v realnosti.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness