Skupščani vseh dežel, skupnjujte!
Prejšnji mesec je izšel naslednji manifest za vse nas, sanjače o postkapitalističnih možnostih. Za manifestoma za hekerje in akceleracioniste sledi knjiga Peer to Peer: A Commons Manifesto. Konzumirajmo, kameradi, to čudo izpod rok Michela Bauwensa, Vasilisa Kostakisa in Àlexa Pazaitisa, sodobnih vizionarjev tranzicije v peer-to-peer ekonomijo. Pred poglobitvijo nam bo uporabna fusnota o pojmu, s katerim se srečujemo skozi delo, tj. “commons”. Namreč, približuje se idejama javnega dobra in skupnih virov, ne gre pa ga z njima povsem enačiti. Po zgledu prevoda knjige Politika Zemlje: Okoljski diskurzi Johna S. Dryzka, kateri smo na Radiu Študent posvetili pozornost oktobra lani, bomo tokrat obujali pozabljen slovenski izraz skupnina oziroma skupnine, včasih posrečeno, včasih nekoliko manj.
Teoretsko proučevanje skupnin pred devetdesetimi leti dvajsetega stoletja je bilo usmerjeno v t.i. naravne skupnine, predvsem pašnike, gozdove in ribolovna območja. Nato so človeška bitja, v veliki meri zahvaljujoč življenjskemu delu politične ekonomistke Elinor Ostrom, predvsem pa na podlagi digitalne revolucije, uvidela več pravzaprav družbeno ustvarjenih oblik skupnin. Skupnine avtorji povzemajo kot materialne ali nematerialne skupne vire, ki jih soupravlja uporabniška skupnost v skladu s pravili in normami, določenimi znotraj skupnosti. Od preloma stoletja dalje se govori tudi o digitalnih skupninah in skupninah znanja, vidnejši približek katerim je odprtokodna platforma Wikipedia.
Medtem ko se knjiga Platform Capitalism Nicka Srniceka, na RŠ-u prav tako recenzirana oktobra lani, posveča transformacijam znotraj kapitalistične ekonomije, Skupninski manifest prinaša na mizo izdelano vizijo odprtega oziroma platformnega kooperativizma, podkrepljeno z razločno teorijo strategij transformacije. Ob tem avtorji svoje argumente in predloge podajajo skozi kratko malo izmišljen besednjak. Ta skozi različne derivate iz termina skupnina poganja določeno politično ontološko noto, ki pa se zdi zavedno performativna, in je skozi to performativnost zgolj prefigurativna. Če se bo terminologija prijela, je vprašanje, a govora je o, khm, skupščanih oziroma skupščankah, o skupnjevanju, o dinamiki skupnifikacije.
Peer-to-peer (P2P) po drugi strani avtorji orišejo kot kontrahegemonski projekt javne sfere, sloneč na tehnološki infrastrukturi, ki omogoča masovno sporazumevanje, samoorganizacijo in vzajemno koordinacijo. Oznanjal naj bi hkrati nov način proizvodnje, lastništva in družbenih razmerij izven leviatana države-trga. Konkretneje, omogoča soustvarjanje postkapitalistične uporabne vrednosti v obliki digitalnih skupnin znanja, programske opreme in dizajna. Ta način proizvodnje po delu Yochaia Benklerja The Wealth of Networks avtorji imenujejo “commons-based peer production” ali proizvodnja med omrežnimi vrstniki, ki temelji na skupninah.
Gre seveda za v veliki meri spekulativni model proizvodnje, saj so prototipične pobude trenutno v soodvisnem razmerju s kapitalom. Avtorji pravzaprav naštejejo več scenarijev možnih prihodnosti peer-to-peer ekonomije, ki med drugim jasno izriše problematiko ekstraktivnih oblik platformizma, ki v namen kapitalske akumulacije izrabljajo porajajoče digitalne lokuse družbene vrednosti. Uberifikaciji in airbnbizaciji zoperstavijo primere pobud Enspirala, FarmHacka in Fairbnbja, kot zametke docela skupninsko usmerjene politične ekonomije.
Knjiga posebno poglavje namenja orisu nove teorije in režima vrednosti. Predvideva nov ekosistem ustvarjanja na skupninah osnovane presežne vrednosti, ki upošteva družbene in ekološke eksternalije, katerih sedanja kapitalistična oblika produkcije ne prepoznava. Gre sicer še nekaj korakov dlje; ambicijo avtorjev pozdravljamo, je pa res, da gre povečini zgolj za nastavke, ki so, če se malo pošalimo, po globini in širini primerljivi z Marxovim prdcem. Iz slike denimo manjka obdelava alternativnih sistemov valut skupninskega porabništva pa tudi kazalnikov redefinirega družbeno-ekološkega blagopostajanja.
Avtorji poudarjajo, da moramo preiti od vprašanja post facto redistribucije k vprašanju pred-distribucije. P2P naj bi kot mehanizem materialne proizvodnje svojo kulminacijo uvidel v odprtih, na platformah osnovanih kooperativah; entitete, ki bi bile pravno-legalno zavezane k ustvarjanju skupnin. Od tradicionalnih kooperativ bi se odprte kooperative razlikovale po tem, da bazenijo tudi nefizične vire v obliki digitalnih skupnin. Tu omenjajo možno obliko licence, imenovano Copyfair; ta bi skupninsko usmerjenim entitetam omogočala prosto uporabo skupnin, od profitnih tržnih entitet pa zahtevala kompenzacijo za pravico komercializacije določenih skupnin. Kooperativna prednost v kapitalističnem tekmovanju naj bi pomagala razširiti sfero skupnin, obenem pa spodkopavati kapitalistično paradigmo.
Ko se pomaknemo od mikropraks proti polno uresničeni družbeni formi, avtorji vidijo potrebo po novi opredelitvi entitet, vpetih v produkcijo: prvič, produkcijska civilna družba; drugič, generativni trg, ki ustvarja dodano vrednost okoli skupnin; in tretjič, ‘partnerska država’ kot infrastruktura in struktura vzdrževanja ter spodbujanja neposrednega ustvarjanja vrednosti kreativno avtonomne civilne družbe. V tej formulaciji država ni v navzkrižju z modelom države blaginje, ampak ga mora hkrati vsebovati in preseči.
Sorodna ideja tu je razbirokratizirati oskrbo s storitvami - z drugimi besedami, skupnifikacija javnih storitev, preko vzpostavitve javno-skupninskih partnerstev, kot radikalne izpeljanke modela javno-zasebnega partnerstva. V tem kontekstu poudarjajo tudi možne vloge t.i. repozitorijev znanja, programov in dizajnov, ki se lahko delijo na transnacionalnih in translokalnih ravneh, med mesti in skupnostmi, ki naj bi opolnomočila lokalne delitvene platforme in skupnifikacijo temeljnih javnih storitev.
Izraz skupnina, kot ga uporabljajo avtorji, se predstavlja kot še en poskus krovnega koncepta, ki bi povezoval t.i. prefigurativne alternativne prakse, ki bi preko določenih vzvodov in mehanizmov vodile v post-kapitalizem. Skupščani naj bi bili agensi transformacije; da pa imamo možnost transformativnega skupnjevanja, je potrebna razširitev sfere skupnin. To stalno samonanašanje, ta smela ontologizacija skupnin, se zdi delček vsiljena, kot pobeg od rigoroznosti, ki ga delo tega ranga ambicij pač zahteva.
Gre se zavedati, da gre pri manifestu za kulminacijo dela avtorjev, asociiranih z organizacijo P2P Foundation, ki več kot desetletje zagovarjajo svojo določeno definicijo skupnin, ravno toliko kot liberalni naravoslovci in drugi furajo svoje. Se bomo skupščanke in skupščani prepoznali kot take? Se nas bo dovoljšnja kritična masa lotila bazenjenja potrebnih transformativnih znanj, idej, dizajnov, programov in protokolov na način, kot ga avtorji artikulirajo? Vabimo, da se v verodostojnost teh artikulacij prepričate sami, kot pa se za knjigo v tej liniji spodobi, si lahko elektronsko verzijo potegnete dol s spletne strani založbe brezplačno.
Recenzijo je med večne planjave digitalnih skupnin ponesel skupnjevajenec vajenec Rok.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj