To prekleto mesto izrekanja

Končno lahko zdaj tudi v slovenščini beremo Wittgensteinovo nenavadno filozofsko dramo, Filozofske raziskave. Kajti Raziskave, čeprav gre za eno najpomembnejših filozofskih del dvajsetega stoletja, niso običajno filozofsko delo, v njih ni ne klasične argumentacije, ki bi vodila do enoznačnih sklepov, ne tehnične filozofske terminologije, ne drznih filozofskih spekulacij, temveč v njih spremljamo mukotrpne dialoge med filozofom-terapevtom in različnimi neimenovanimi glasovi, ki nikoli ne potihnejo – v Raziskavah najdemo namreč 784 vprašanj, pri čemer je večina od stodesetih mišljena kot napačnih –, dialoge, ki so na trenutke še absurdnejši od platonskih in v katerih ne manjka obilice udarnih aforizmov, izvirnih metafor, miselnih eksperimentov, analogij, kvazi etnologij, šal …

In prav zato, ker so Raziskave polifonične, fragmentarne, vsakdanje zveneče, se je med razlagalci ustalilo mnenje, da niso zaključeno in celovito filozofsko delo, ampak le pestra zbirka vsevprek nametanih opazk, fragmentarnih razmišljanj o partikularnih filozofskih problemih, ki so tako ali drugače povezani z jezikom. Kljub temu da so Raziskave de facto nedokončano, posthumno izdano delo in bi jih Wittgenstein gotovo še spremenil, so na nek način vendar zaključene in celovite, saj sta njihova forma in vsebina v harmonični zvezi: že sama forma knjige namreč zrcali Wittgensteinov filozofski zastavek. A to se ne dogaja, ker je bil, kot rečemo trivialno, Wittgenstein umetnik in je želel takšne reči predstaviti tudi lepo, ampak iz neke notranje nuje filozofiranja samega, iz radikalnega povzetja vzgiba, ki mu ga je zadal Wittgenstein sam in ga pripeljal do tega, da je filozofijo opredelil kot opisno dejavnost razjasnjevanja jezika, ki ni ne teoretska, ne sistemska, ne empirična, ne znanstvena:

"Filozofija na noben način ne sme posegati v dejansko rabo jezika. torej jo konec koncev lahko samo opisuje. Kajti tudi utemeljiti je ne more. Vse pušča, kakor je."

"Filozofija pač vse samo postavi pred nas in ničesar ne razlaga ali izpeljuje. - Ker vse odprto leži pred nami, tudi ni kaj pojasnjevati. Kajti tisto, kar je morda skrito, nas ne zanima."

Ta zastavek lahko po mojem mnenju razumemo samo na podlagi Wittgensteinove kritike svoje zgodnje filozofije Logično filozofskega traktata. Ne samo, da je po mnenju poznega Wittgensteina v Traktatu na jezik gledal preveč enostransko, kakor da deluje samo na en sam način, tako da predstavlja stanja stvari – z nečim je tako-in-tako, ampak je v Traktatu še zmerom prevladala metafizična usmeritev, ki je najjasneje vidna prav v znameniti metafori lestve, po kateri se skozi Traktat vzpenjamo, da navsezadnje le dosežemo transcendentalno gledišče, s katerega je mogoče zaobjeti jezik kot celo, razgrniti pogoje njegovih možnosti in posledično »videti svet pravilno«.

Wittgenstein v Raziskavah takšni zastavitvi filozofije ostro nasprotuje, napaka Traktata je bila ravno v tem, da je še zmerom pristajal na takšno privilegirano gledišče, na tretjeosebno zunanjo perspektivo, pogled s ptičje perspektive, s katerega dobimo jasen pogled na razmerje med jezikom in svetom in s katerega lahko enkrat za vselej odgovorimo, kaj je pomen, kaj je bistvo stavka, kaj je jezik … Po mnenju poznega Wittgensteina jezika ne moremo raziskovati z drugega kraja kot v jeziku samem, ne moremo se postaviti izven jezika, da bi s te pozicije opisovali delovanje samega jezika: »Jezika ne moremo uporabljati zato, da pridemo izven jezika.« (Filozofske opazke) Že sama ideja takšne pozicije je po Wittgensteinu filozofska himera, zato Wittgensteinova pozna filozofija ravno ne utemeljuje nikakršnega privilegiranega filozofskega mesta izrekanja, ne postavlja se na višjo pozicijo, odpoveduje se ideji lestve:

»Če je kraj, kamor hočem prispeti, mogoče doseči le tako, da se povzpneš k njemu po lestvi, tedaj se mu odrečem; kajti tam, kamor resnično moram, tam moram pravzaprav biti že zdaj. Kar je dosegljivo samo po lestvi, me ne zanima.« (Kultura in vrednota)

Filozofske raziskave torej potekajo v običajnem naravnem jeziku v njegovi vsakdanjosti in so ravno upor proti vsakršnemu poskusu filozofske totalizacije, so popolnoma antiuniverzalistična in antiesencialistična, kar je navsezadnje ravno poanta obeh najslavnejših konceptov Raziskav, jezikovnih iger in družinske podobnosti. Postopek Raziskav je radikalno imanenten, od znotraj poskuša zrušiti raznorazna filozofska stališča, pri čemer se ukvarja s partikularnimi primeri. To raziskovanje pa poteka s horizonta vsakdanjosti, vračamo se k vsakdanjemu jeziku, vendar ne kot k nečemu, kar je že vzpostavljeno, nečemu, kar nudi jasen, že vnaprej znan kriterij za pravilno rabo jezika, temveč nečemu, kar je treba s filozofskim raziskovanjem šele odkriti. Wittgenstein je ravno našel metodološke postopke, s katerimi šele odkriva vsakdanjost: s presenetljivimi analogijami, z nevsakdanjimi jezikovnimi igrami in miselnimi eksperimenti ravno osvetljuje vsakdanjo rabo jezika. Ko se namreč Wittgenstein opredeli za vsakdanji jezik, to ne pomeni, da zaradi tega filozofsko raziskovanje teži h konvencionalnosti, se sklicuje na zdravorazumskost ipd., temveč se v prvi vrsti odpove pretenzijam filozofije. Sklicevanje na vsakdanjost je torej prej upor proti tradicionalni filozofiji kot zastavek nove, pozitivne filozofije.

Wittgensteinova metoda torej ni nekaj, kar bi predpostavilo vsakdanji jezik kot nekaj gotovega in končnega, temveč način, kako odkriti vsakdanjost tako, da se razkrijejo zavajajoče slike, analogije, miselne navade, ki nas slepijo in nas zapletajo v kompleksna filozofska vprašanja, ki jih povzroča – jezik sam. »Vanj je položena cela mitologija!« (Pripombe k temeljem matematike), vzdihne na nekem mestu Wittgenstein. In tako Wittgenstein v Raziskavah tako rekoč pred našimi očmi uprizori padec naših filozofemov, ti gradovi v oblakih padajo pred našimi očmi kakor hiše iz kart, sesuvajo se vase, razblinjajo se v nič, pri tem pa se »osvobaja temelj jezika, na katerem so stali« (Filozofske raziskave). Zato so filozofske raziskave v prvi vrsti proces demistifikacije naših filozofemov znotraj osvobajajočega horizonta vsakdanjosti.

»Rušim! Rušim! Rušim!«, je na nekem mestu o svojem filozofskem delu razmišljal Wittgenstein.