Bog ni mrtev, četrtič

Recenzija izdelka
7. 2. 2022 - 13.30
 / Kinobar

Ideologija se pogosto ohranja s preprostim sklicevanjem na zgodovino, ki naj bo današnji dobi v poduk. V kontekstu ameriške konservativne ideologije takšno nevralgično točko predstavljajo ustanovni očetje in njihova izvorna prepričanja, ki se kažejo kot večne in neskrunljive resnice. Sklicevanje na mit avtoritete piscev ameriške ustave je tudi eden temeljnih kamnov četrtega dela ameriške krščanskofundamentalistične serije filmov God’s Not Dead, ki nosi pomenljiv naslov »We The People«

Filmi o Bogu, ki ni mrtev, so predvsem delo krščanske nacionalistične propagande, katere agendo lahko strnemo v dve točki: prvič, krščanska skupnost je ogrožena s strani javnih institucij in države, zaradi česar je, drugič, ogrožena svoboda posameznika in naroda. Omenjeni dve točki sta izhodiščni navdih vseh del. Scenariji temeljijo na preprostem zapletu med dobrimi kristjani, ki jih vseskozi spremlja lik duhovnika Dava, na eni strani ter ogrožujočimi, iracionalnimi sekularnimi silami na drugi. V prvem delu tako profesor filozofije od oddelka zahteva, da na list papirja napišejo »Bog je mrtev«, česar protagonist ne želi. Naposled se izkaže, da so argumenti na strani kristjanov, profesorjev ateizem pa je zgolj posledica patologij iz otroštva. 

V svetu filmov God’s Not Dead je Bog zmerom na strani kristjanov. V prvem delu se Božja volja v starozavezni maniri manifestira v fizičnem svetu ter levičarsko novinarko kaznuje z rakom, ateističnega profesorja filozofije pa z avtom zgazi do smrti. V kasnejših delih sicer nismo več priča neposrednim Božjim intervencijam v svet, zdi se, da predvsem zaradi zmerom bolj sekularnokonservativnega tona serije. Po slavnem prvem delu in spodletelem drugem delu sklep tretjega dela serije začrta precej drugačen ton. Tretji film, v katerem želi univerza odstraniti cerkev duhovnika Dava iz kampusa, se presenetljivo konča z zmago univerze, evangeličanski protagonisti pa so primorani priznati zmago države in njeno neodvisnost od cerkve. 

Četrti film v seriji God’s Not Dead, prvenec B-montažerja Vanca Nulla, ostaja zvest izvornim idejam serije, le da te zavije v konservativno agendo borbe za svobodo posameznika nasproti tiranski državi – borbe, ki ni nujno krščanska. Fabula je podobno nedomiselna kot v prejšnjih treh filmih. Na začetku zgodbe srečamo starega znanca, duhovnika Dava, ki znotraj protestantske kooperative skupaj s starši poučuje otroke na domu. Zaplet sproži inšpektorica, ki na podlagi videne ure teologije sklene, da starši ne upoštevajo splošnih izobraževalnih standardov in pošlje družino pred lokalno sodnico, ki zahteva vrnitev otrok v šolske klopi. Družine tako dobijo teden dni, da rešijo svoje otroke pred tiranijo javnega izobraževanja.

Na srečo družin je duhovnik Dave še isti teden povabljen v Washington, da pred Kongresnim komitejem priča o pravici do šolanja na domu. Film se tako sprevrže v dodobra zlizan žanr sodne drame, v kateri se pravično krščansko ljudstvo zoperstavlja peklenskemu Washingtonu in javnemu šolstvu, ki uči historični revizionizem in moralni relativizem. Ob tem pa film neprestano opozarja, da je na kocki več kot le pravica do šolanja doma: kot v uvodnem posnetku govora pove sam Ronald Reagan, na kocki ni nič manj kot sama svoboda. 

Freedom is a fragile thing and it is never more than one generation away from extinction.

It is not ours by way of inheritance.

It must be fought for and defended constantly by each generation.

Pozabljiv gledalec je na vsakem koraku opomnjen na krhkost ameriške svobode, ki se lahko v vsakem trenutku razblini ter zdrsne v državno tiranijo kitajskega tipa, kjer je šolanje na domu prepovedano. Zoperstavljanje takšni tiraniji pa je mogoče zgolj s spoštovanjem absolutne moralnosti, resničnih dejstev in temeljnih idej ustanovnih očetov – torej vsega tega, kar po mnenju duhovnika Dava šolski sistem preganja. 

Prikaz nečednosti in sprememb v javnem šolstvu doseže višek v pogovoru med Davom in konservativnim temnopoltim kongresnikom Darylom Smithom, ki ga igra gostitelj kuharske oddaje na Fox Nation Isaiah Washington. Slednji v pogovoru obrazloži skrito agendo ameriškega izobraževalnega sistema.

Daryl: And by middle school, there's a discernible political agenda behind the classroom reading lessons. Ask your average millennial about our Founding Fathers and they'll tell you that they were all a bunch of old and rich oppressive slave owners. That perspective came from somewhere.

Dave: But weren't they?

Daryl: Most of 'em were just kids. Edward Rutledge and Thomas Lynch, both were just 26 years old when they signed the Declaration of Independence. And Thomas Jefferson was the ripe old age of 33, when he helped write it. And, as far as owning slaves, absolutely, some did … but many did not. But they all get tarred with the same brush.

Dave: But why, to what end?

Daryl: If you discredit them, then you discredit what they gave us. Instead of the people havin' their natural rights derived from God, we can convince the students that … we only have those rights, which the government allows us … replacing our liberties with control.

Čeprav se film po petersonovsko navdušuje nad dejstvi in resnico, pa vendarle pozabi, da večina piscev ustave, še posebej Thomas Jefferson, ni bila ortodoksno krščanska, temveč razsvetljensko deistična. 

A to morda sploh ni največja ideološka težava filma. Bistveno protislovje, sicer značilno za velik del zahodne reakcionarne desnice, prihaja prav iz razumevanja svobode. Štos filma so nemara prav dvojni standardi pri presojanju opresije. Medtem ko so nacionalni plani za šolstvo prikazani kot politična agenda za zasužnjenje mladine, je isto zasužnjenje sprejemljivo, če se dogaja doma. V enem izmed končnih prizorov se tako krščanske družine v boju združijo z drugimi zagovorniki šolanja na domu: s starši iz okolij, kjer so šole preslabo financirane, starši otrok s posebnimi potrebami ter nenazadnje z »zagovorniki medicinske svobode«. 

Roe v. Wade (2020)
 / 5. 5. 2021
Najnovejši film v seriji God’s Not Dead naposled v pristno petersonovski maniri vprašanje krščanstva zakrinka kot boj za resnico, dejstva in svobodo posameznika. V tem oziru so tudi ortodoksni kristjani spoznali, da je ideološko bolj učinkovito, če svojo agendo zapakirajo v krik po svobodi.

 

 

 

 

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness