Prejšnji četrtek je Kinoteko skoraj do zadnjega kotička zapolnjevala na videz neskončna vrsta, ki se je vila od vhoda do blagajne in se nato razlivala v prenapolnjeno kavarno. Na sporedu je bil drugi avtorski film Tomaža Groma, naslovljen Ne misli, da bo kdaj mimo. Film je nastal v produkciji Zavoda Sploh, kot pomočnica pri montaži in producentka je navedena Špela Trošt, kot svetovalec pri montaži pa Kristian Božak Kavčič.

V kinodvorani množico pozdravijo zvonovi, ki jih iz podesta pred platnom vrti avtor sam. Točno ti zvonovi, dragi poslušalci in poslušalke, ki jih zaradi prijaznosti avtorja slišite v podlagi. Bilo je, skratka, kot bi ponesreči vstopil na pogreb, kjer nikogar ne poznaš – odtujen od vsega, a vseeno čuteč človeško stisko. Zvonovi, menjajoč se v levem in desnem kanalu, ustvarjajo vzdušje hipnotičnega transa – avtorjeva prezenca pa lomi četrti zid. Grom, ki kot avtor filma in izvajalec glasbe tako postane neločljivo povezan s podobami, nas ob zatemnitvi dvorane spusti v brezno. V film tako prazen, tako odtujen od življenja, da le stežka verjameš, da ga je naredil isti mož kot film Komaj čakam, da prideš.

Zvočni vonj po pogrebu vztraja tudi po odtemnitvi in skoraj nikoli ne pojenja. Ne da nam oddiha od utesnjujoče atmosfere. Brez konteksta ali namiga – čemú – smo vrženi v hitro, skoraj paranoično gibanje. Na višini kolen stabilizirana kamera hiti iz enega prostora v drugega. Iz kuhinje v kopalnico – skozi različna stanovanja; čez ceste, travnike, telovadnice … v  Berlin, Zagreb, Ljubljano … Stalno v begu. Film nikjer ne postoji dovolj dolgo, da bi gledalec uspel kader razumeti. Njegovi okvirji v gibu prehitro spuščajo vase nov prostor, da bi spoznali, kaj ti prostori so in zakaj za vraga tečemo čeznje. Zaradi nizke pozicije kamere v že tako neznanih prostorih ni niti obrazov, kar film še bolj izprazni, ga še bolj izropa vsega življenja.

Tako je vseh petinsedemdeset minut – skoraj uro in pol – trajanja filma. Monotonost prekinjajo samo manjši prebliski tišine, a to še zdaleč ni dovolj, da bi se sprememba tempa zares poznala na celoti. Sicer pa se zaradi nepovezanosti in tujosti prostorov razvezano občuti tudi filmski čas. Nedoločljiv, neskončen, brezčasen. Kar pa še dodatno poudarja za koncept relativno dolgo trajanje projekcije. Jasno je le, da čas zagotovo teče, a brez smisla, brez smeri. Izgubljeni smo v njem in v prostoru. Prav ta nezmožnost razumevanja pa skupaj z neomejenim trajanjem v gledalcu sproža močna občutja nelagodja in tesnobe. Za nekatere – denimo za tistega modela, ki je nekje na sredini filma vstal in zapustil dvorano – je bilo nelagodje celo preveč nevzdržno.

Deloma bi lahko tesnobo, ki je v Ne misli, da bo kdaj mimo gotovo najmočnejše čustvo, pripisali naši gledalski pogojenosti. Narativni filmi so nas kot Pavlove pse navadili, da razumemo kadre in povezave med njimi, kakršnekoli te že so. Bodisi po principih kontrasta bodisi analogije, metafore med podobami … Vedno je nekaj, na kar lahko pripneš nenavadno izbiro kadrov in rezov. Tudi v eksperimentalnih filmih je temu pogosto tako, a v Ne misli, da bo kdaj mimo teh semantičnih povezav med kadri na mikro ravneh skorajda ni – in to je tisto, kar te zjebe. Med premiki naprej, nazaj in med menjavanjem kadrov ni nobene logične povezave, čeprav jo naš um stalno išče. Motivacija za rez je v najboljšem primeru trenutek, ki lahko rez skrije. Sicer tesnoben film tako – paradoksalno – teče kot voda; teče, kot teče reka.

V tem prelivanju postanejo vsi prostori in časi bolj ali manj enaki, enako mučni. Če lahko kje v tem mučnem filmu iščemo smisel, je to tu. Na popolnoma konceptualni ravni. Ko človeka žre teža, se vse splošči. Ko ga nekaj teži, beži. Ko prostor in čas z vseh strani pritiskata nanj, gre življenje   neopazno, turobno mimo, v glavi pa mu odzvanjajo spomini. Na tem mestu je tako smiselno omeniti tudi subtilnejše elemente zvoka. To so tihi, nežni drobci nediegetskih pogovorov in diegetskih šumov. Denimo zvok praznovanja novega leta in glas fanta, ki se kot duh skoraj neopazno primeša v kakofonijo podob in zvokov. Morda lahko v teh prisluhih iščemo odgovor na to, kaj film preganja.

Grom se je v svojem prejšnjem, zelo uspešnem kratkem filmu – Komaj čakam, da prideš – soočal s smrtjo svojega sina. Kljub tragični vsebini pa je bil njegov prejšnji film tako poln življenja, tako poln ljubezni … Nabit s čustvi, ki so omehčala srce, da se je to kasneje razparalo. Vse to je izražal z izjemno ekspresivnim in živim filmskim jezikom, ki je kombiniral animacije, domače arhivske posnetke, inscenirane  kadre in performans. Bodisi zaradi ohlapne povezave naslovov – torej Komaj čakam, da prideš in Ne misli, da bo kdaj mimo – bodisi zaradi uspeha prvega avtorskega filma, smo morda tudi tokrat pričakovali nekaj podobnega. A življenje je zamenjala praznina; raznovrstnost filmskega izraza pa stroga, ubijajoča monotonost. Avtorjev filmski izraz je tako prešel v drugo fazo žalovanja.

Mnenja na Pločniku pred Kinoteko – kjer se tradicionalno zastonj delijo največje cinefilske modrosti – so bila deljena. Film nekaterim ni bil všeč, drugim se je zdel predolg, večino, s katero smo govorili, pa je zmedel. Nas je pustil zgolj prazne. Žalostne. In to je bil, bržkone, njegov namen in v tem je tudi uspel. Film namreč deluje na performativni ravni – izven diegetskih okvirjev kadra in njihovega notranjega sveta. To ni eksperimentalni film ekshibicije, ki bi ga zanimal eksperiment zavoljo eksperimenta. Niti ni bilo več opaziti primesi naracije, ki je bila precej prisotna v avtorjevem prvem filmu. Ne – to je eksperimentalni film, ki želi gledalcu predati izkušnjo tega, kako je, ko se bolečina vleče in vleče in vleče.

Film je tako na nek način precej surov. Tudi vztrajati pri ogledu je precej brutalna izkušnja. Dobesedno nam je dal vedeti, naj ne mislimo, da bo kdaj mimo in filmu verjamemo, da ne bo. Zanimivo pa bo videti, kakšno projekcijsko pot bo imel film po premieri, saj bo njegov catch javnosti nekako že znan in bo šok za publiko posledično omiljen.

Kinoteko je v četrtek melanholično zapustil, Lenart.

Vir slike: Zavod Sploh