LIFFE 2012: Ekstravaganca

LIFFE 2012: Ekstravaganca

Recenzija izdelka
21. 11. 2012 - 13.00
 / Kinobar

Ekstravaganca velja za tvegano kategorijo. Gledalec se lahko kmalu po zatemnitvi dvorane začne živčno presedati po stolu in se spraševati, kaj mu je tega treba bilo, zakaj za vraga se je šel to eksperimentiranje ter ni lepo ziheraško kupil karte za eno od predpremier. Lahko pa očaran obsedi in se po koncu vpraša, ali ni ekstravaganca v določenih primerih oznaka, ki stigmatizira; četudi deluje kot dobro vodilo za iskalce ekscentričnosti in žanrskega filma, določene filmske presežke neupravičeno potiska na liffovsko margino.

MondoManila je primer filma, ki tja najbolj sodi: raztreščen, naturalistično posnet v slogu polamaterskega dokumentarca, ki se meša z igranim filmom. Gledalca vpelje z nadvse primernim ironičnim predgovorom v slogu cirkuškega napovedovalca, ki uvede manilske frike, nad katerimi se bo lahko napaslo občinstvo – nimfomane, masturbomane, piromane, pritlikave zvodnike in glavnega negativca, ostarelega ameriškega kukluxklanovca, ki vsake toliko sprejme pri sebi kakšnega dečka. Večina predstavljenih bizarnežev se do konca filma izgubi, kot da bi jih pogoltnil manilski slum, ki je tako kaotičen, da se je verjetno režiserju Khavnu de la Cruzu zdelo, da mora tak biti tudi ta groteskni kolaž žanrov in likov.

Od tu do človeških mutacij v obliki zombijev, vedno hvaležne metafore za razpadajočo družbo, je le korak. Vstaja kubanskih zombijev je korektna satirična komedija, ki pa so ji lastni poskusi komičnosti dostikrat v napoto. So zombiji posledica vedno večjega vdora amerikanizacije, tega priročnega sinonima pobebavljanja, ali pa so le invalidi permanentne revolucije? Havano v tem primeru rešuje skupina petih odpadnikov, bolj jebivetrov kot poštenih delavcev, od katerih se najprej pozombita najbolj marginalna – transvestit in mišičast črnec, ki se boji krvi. Revolucija ni posledica idealističnega boja proti zlu, ampak je že sredstvo zaslužkarstva, a zavožena domovina ima še vedno prednost pred pobegom v kapitalistični raj. Absurd?

Čim omenimo absurd, se že dvigne Quentin Dupieux, ki je lani znal zatežiti z metafilmsko Gumo, tokrat pa je za dobro vseh rahlo obrzdal svojo nagnjenost k absurdu, ki je sicer izvor marsikatere odbite ideje, a te še vedno ostajajo neprečiščene. Gasilci le opazujejo goreč kombi, protagonist Dolph se s telefonistko službe za dostavo hrane pogovarja o smislu in smiselnosti njihovega loga – zajca na motorju, sosed noče priznati, da je obseden s tekom, v pisarni na zaposlene pada dež, vrtnar vstane od mrtvih, palma se je čez noč skrivnostno spremenila v smreko, detektiv priključi elektrode na pasji iztrebek ter prek monitorja opazuje njegovo pot skozi črevesje. Dupieux zapravlja svojo kreativnost v larpurlartističnem nonsensu, zato tudi potrebuje gledalca, ki se bo znal zabavati ob njegovih domislicah in v nekem posebnem stanju zavesti morda dojeti njegov svet, ne pa ga pretirano prevpraševati. Vzdušje montiranosti in umetnosti filma poudarja t. i. plitka globina ostrine, zaradi katere se zdi, da so liki vzeti iz okolice, ki je ponekod povsem zabrisana iz fokusa. In res je občutek, kot da jih nevidna režiserjeva roka vsake toliko vzame kot lutke in jim položi v usta ali dejanje nekaj, kar mu je pač v določenem trenutku padlo na pamet.

Kaj takega si nikakor ne zgodi v Rumenem morju, obveznem ogledu za vsakega, ki je trznil ob spominu na Hong-Jinov markantni triler Zasledovalec z Liffa 2009. Glavni junak Gu-nam sklene mefistovski dogovor: dobil bo možnost novega življenja, a prej mora nekoga ubiti. Počasen ritem psihološke drame prvega dela začne eksponentno rasti v trilerskem drugem. Strelno orožje, ki je v Koreji veliko težje dostopno kot v Ameriki, večji del filma ne obstaja, kar naredi spopade toliko bolj dinamične in jim povrne intimnost, ki jo prinesejo pipci, noži in mačete. Dozdevni šefi se izkažejo za nekogaršnje podizvajalce in v zgodbo prijurišajo novi karakterji, za katere se gledalec sprašuje, kateri izmed njih je pravzaprav sprožilec divje jage, v kateri se Gu-nam vedno znova izmakne hordi zasledovalcev. Ta njegov uporni in permanentni beg, na katerem ga vedno skoraj ujamejo, ustvarja nelagodje kafkovske nočne more, stiskanja obroča, ki odlaša pri zadajanju zadnjega udarca. Glavni junaki, ubežnik oz. mali človek, najeti morilec in lokalni mafijski šef tudi po vbodih in strelnih ranah ostajajo vpeti v lov, ki je kombinacija boja za preživetje, želje po maščevanju in poslovne priložnosti. Triler, ki mu v megli pristanišč in hladu mest uspe zgraditi presežno atmosfero, zaznamovano z  usodnostjo klasičnih tragedij. Upodobljeni svet ima neka svoja pravila, ki se občasno dvignejo nad zakon verjetnega in možnega, a zaradi tega ne izgublja kredibilnosti, ampak si narekuje sebi lastno notranjo logiko.

Indonezijska Racija je zgled preprostega, a učinkovitega akcijskega filma: ne komplicira z nepreglednim številom šefov iz ozadja, ki kontrolirajo situacijo ter skrbijo za preobrate in presenečenja, stalno pa ji uspe osupljati z mojstrsko dodelano koreografijo borilnih veščin, vrednih črnega pasu, ki se ne skrivajo v tresoči se kameri in hitro izmenjujočih se enosekundnih kadrih. Predvsem pa: glavni boji se dogajajo brez strelnega orožja, celo brez hladnega, ampak prvinsko, z golimi pestmi, kar jih naredi za osebne spopade moči, ki se mora priplaziti iz varnega zavetja za pihalnikom oz. ročajem noža. Črno-bela polarizacija v skorumpirani družbi, kjer imata mafija in policije iste šefe, že itak odpade, a režiserju Evansu uspe dodatna uravnoteženost gledalčevih simpatij, ki so v tovrstnih filmih ponavadi krepko na strani protagonista. Akcijade dostikrat padejo ravno zaradi ploskih ali neizrazitih negativcev, tokrat pa je eden od njih, imenovan Mad Dog, zaradi svoje etične drže pravzaprav deležen največjega spoštovanja, saj kot fajter stare šole da veliko na čast: ubijanje s pištolo je neosebno in ne da nasprotniku priložnosti, da se izkaže, mano a mano je edina prava stvar. Racija ne stavi na psihološko globino, ampak na karizmo ter na zagotovo eno najboljših tepežkanj, kar jih je kdaj ponudil Liffe.

Ekstravaganca je po lanski precej medli izvedbi letos upravičila svoj obstoj in predstavila dva izpiljena filma. Zdi se, da velja znotraj sekcije močna kvalitativna diskrepanca: da torej predstavlja zadnja vrata na festival določenim filmom, ki ga sicer ne bi videli, a ustrezajo kriteriju ekscentričnosti, odbitosti ali povišani stopnji nasilja. Njeni najboljši predstavniki pa vendarle ostajajo tisti, ki uspejo deviantnost spraviti pod kontrolo. Ali jim to, da so uvrščeni v sekcijo, ki ima bolj specifične kriterije za izbor kot ostale, gradi ali otežuje pot do občinstva, pa je drugo vprašanje.

Od ekstravagance je dobival šamarčine Robert Kuret.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness