Mati žalostna je stala

Mati žalostna je stala

Recenzija izdelka
19. 3. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Znana bogoslužna sekvenca iz 13. stoletja vznika iz verza Stabat mater dolorosa ali Mati žalostna je stala, kot se latinski stavek prevaja v slovenščino. S slednjim, ki označuje Marijine solze ob Jezusovem križanju, je svoj enourni punk muzikal prikladno naslovila ena prevratnejših figur današnjega poljskega umetniškega kozmosa, mnogoplastna umetnica, a v prvi instanci poznana kot feministična punk glasbenica Siksa. Slovenskemu občinstvu je bil film Stabat mater dolorosa iz leta 2018 v sklopu festivala Deuje babe, ki ga organizira Mladinski center C.M.A.K. Cerkno, premierno predvajan 8. marca.

Stabat mater dolorosa ni naslov, ki bi brezpomensko visel z okostja vsebine kot cenovna etiketa v mesnici, marveč premišljeno pristavi zidak k razširjeni metagovorici dela, k njegovi skrbno konstruirani surovosti. Zatorej gre uvod v očrt filma morda pričeti ravno z njim. Pobožni stih avtorica cinično vluknja v drugačni tip tragike, v neumorni sveder, s katerim konzervativna poljska oblast, stranka Red in pravičnost, pod vlomilčevo masko katoliškega upravičevanja skruni svobodo ženske ter sleherno nesovpadanje s striktno binarnim pojmovanjem spola in poželenja.

Boleča mati je v kontekstu Siksinega kinematografskega prvenca in istoimenskega glasbenega albuma torej ženska, ki ji v paradoksu demokratično prevlečenega neokatolicizma postranzicijske Poljske ni dovoljeno splaviti ali avtonomno naslavljati pomena lastnega telesa ter obstoja. Privezana na rigidnem socialno-političnem križu še zmeraj služi temu, za kar trdijo, da je njeno edino neumrljivo poslanstvo. Iztiskati novorojence in ostati molčeča, vklenjena in polikana vizualna kategorija.  

Brutalna estetika, v značilno punkovskemu slogu rezanja uveljavljenih simbolnih pomenov, raztezana med nasiljem in bleščicami - in v tem početju konkretno splakne bleščice po straniščni školjki -, vrešči proti ženski, ki ji je znotraj kamnite vloge kolesja kontinuitete življenja prerokovana smrt. Siksa se nad vsiljen rigor mortis, ki ga v žensko injektira poljski patriarhalni milje, spravi z lesenim kijem in žiletko.  Dobesedno.

Infuzijsko cevko iz omrtvičenega, nujno ženstvenega telesa, iztrga na dva načina. Vizualnost svojo hrupno razsežnost zares doseže šele v sovpadanju s hardcore punk soundtrackom. Film se iz desetih pesmi, ki tvorijo album, napije ne le radikalnega naboja kaotičnega ritma, marveč so osrednjega pomena prav tako sama besedila pesmi. Siksa v glasnem besu poje o tem, da ne kriči, ker ni več feministka, marveč lepa ženska. Da ji oče pravi: „Ta rit mi mora roditi vnuka“. Da je obstoječa oblast fašistoidna tvorba brez „ljubezni, dvoma in upanja”.

Hlipanje, krik in narativni govor v družnem razrastu izgradijo scenarij, ki ob trku z instrumenti in sliko tudi gledalko neizbežno napeljejo k temu, da bi „nekaj razbila“. Umetničino delo se da opisati kot nizkoproračunski, a estetiziran pljunek na vsiljeno sinusoido življenja ženske v neokatolizirani Poljski. Avtorica si denimo med vmesnimi prizori reklamnih manekenk obrije glavo, da si v naslednji sceni, oblečena kot črno-bela Marija, obdana z noži, sname lasuljo.

Jasne narativne konstrukcije v tem arthouse muzikalu ne najdemo; vezivno tkivo dela sta simbolna in sporočilna poteza. V svoji radikalni zastavljenosti celostno bruhneta na patriarhat, fašistoidnost in nadzor, pri čemer se njihovo simbolno razbijanje razlega tako v vizualno kot zvočno in tekstualno ost filma.

Sestav tvori množica krajših scen; vsaka poseduje svoje bistvo, preko utripanja katerih pa avtorica kot s kladivom pokveči politično, družbeno in spolno zatiranje. Slišimo: „To je protivladna pesem,“ in na sceni deklica z majico Girl Power pred cerkvijo pleše z gorečim rekvizitom. Siksa je lačna razlomiti zaporniško verigo: prepoved splava, prepoved izraza ter katoliško krivdo, ki biva, zažrta v družbeno membrano.

V filmu se izmenjuje dvoje svetov. Prvi je Siksin, umetničin: razpadlo obrobje mesta, natlačena skvot stanovanja, rožnati samorogi in kristalčki. Umazani od peska. Razrezani. Britje glav, slina in prsi. Punk ter preklinjanje. Epileptični krč, v katerem vibrira besna obsodba politike in misli. To dobro prikažeta citata: „Če si dekle, vsrkaš vse: spermo, denar, moškost, mladost, svojega moža“ in „Ne moreš biti brez otrok kot jaz, to ni ženstveno.“

Tekst in slika padata iz karikirane infantilnosti v ironijo, iz ironije v rezek bes. Prehajanje med tremi podtoni je naglo. Občinstvo zmeraj znova tektonsko premika iz tihih miniscen v momente senzorne prenasičenosti, vse to pa gledalca pogrezne v razpotegnjen, besen impulz. Si del umetničinega telesa v bokserski areni, kjer stoji sama pred robustim protipolom; nasprotniki kot simboli diktatur si mrki in žilavi natikajo rokavice. Na pleča jim Siksa vmaže rdečo plast; sledove smrti. Srd v glasbi in sliki omenjenega prizora je hommage Alperju Sappanu, umrlemu turškemu anarhistu.

Druga polovica scen je nekakšna kronika tipične poljske družinske celice. Umetničin nastop v slednjih je nasproten prevratnemu zbadanju, ki se preko ostalih delov muzikala prerine v gledalčevo mišičevje. Siksa igra molčečo, poslušno, ubogljivo hčer. V dolgih pastelnih oblekah s počesanimi lasmi prebiva v ukrojeni patriarhalni kapsuli. Vidimo mirne družinske večerje, obiranje jabolk. A v njenih očeh se nekaj neslišno zbira, filmsko platno se preko zakrčenih dlani in ustnic navzema vonja poka. Taisto je z njeno materjo. Med moškimi pogovori jo vidimo v ozadju loščiti kovance. Siksa z vilico mrtvo prebira krompir. Prikaz skoraj nevrotične fiksacije z nepomembnimi detajli, kamor se vklene filmski pogled, prekinjata njuni obličji. Izraz se iz praznine zgošča v nemir; veliko asmatično sopenje.

Simbolika njune potencirane in karikirane tišine je toliko očitnejša v odsotnosti hrupne glasbe, ki spremlja prizore drugih filmskih delov. Besede so tukaj le v podnapisih; pomen zapisanega je vsiljen, diktatorski, patriarhalni molk, ki se v zaklenjeni krsti ženskega uma in telesa nasiči do jakosti eksploziva. In slednji odjekne. Siksa na koncu med družinskim obedom pred očetom skoči na mizo, prizor obrobi gosta megla.

Poljski feministični punk muzikal Stabat mater dolorosa v surovosti svoje interdisciplinarne estetike nepreklicno razbrazda gledalčevo mirnost in neaktivnost. Je nasilni umetniški poseg v mrtvilo, ki ga povzroča podrejeno in poslušno goltanje političnega in družbenega nareka konzervativizma spolnih vlog v posttranzicijski Poljski. Siksin filmski proizvod je prežgana igla; boli, trga in osvešča. Iz njenih rok izpadejo punk orodja v oči, ušesa in kri občinstva, saj verbalizira, kar se občuti, a o čemer se vztrajno molči, ker bi nedvomno razrušilo rigidnost obstoječega poljskega političnega in družbenega okostja.

Besnela je vajenka Tjaša Škorjanc.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Festival Deuje Babe ni idrijski. Organizira ga MC CMAK Cerkno. Se pa nekateri dogodki festivala res dogajajo tudi v Idriji.

Pardon in hvala za info, smo vnesli.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.