V letošnjem pisanem naboru, ki ga na platna Slovenske kinoteke in Kinodvora servira festival frankofonskega filma, smo izbrali dva bolj sveža in aktualna filmska naslova, ki ponujata gledalcu pogled na in čez obrobja evropskocentralističnega udobja ...

Viktorija (Viktoria, Maja Vitkova, Bolgarija, 2014)

https://www.youtube.com/watch?v=CV_02xyy9v0

Temno, sladko in rdeče-belo. Prepovedano. Kokakola v vzhodnem bloku in sanje o mestu tisočerih mostov, Benetkah, o zahodu. Hrepenenje po svobodi, ki drhti po vseh robovih kadra, ovito v mehurčke dima, ki se dvigujejo iz ognjene svetilke Kipa svobode visoko pod rumenkast strop kopalnice. Iz velikih rjavih oči mlade ženske žari trmasta odločnost, ko se na vse pretege trudi, da bi odpravila zarodek, ki je naselil njeno telo. Telo, ujeto v zadušljiv in enozložen čas-prostor komunistične Bolgarije leta 1979. Borjana je odločena, da otroka v tak čas-prostor ne bo rodila.

Devet mesecev kasneje se med kriki porodnic tiho rodi deklica. Viktorija. Ime je naslov filma bolgarske režiserke Maje Vitkove, ki zbuja upanje, da bo prebudil malce zaprašeno bolgarsko kinematografijo in jo peljal morda po poteh uspeha, kot ga je doživel naprimer sosednji romunski novi val. Viktorija je intimna pripoved v zasanjanem prerezu razmerij in življenj treh generacij žensk ene družine. Filmsko platno v Viktoriji postane bazen poezije podob, ki skozi intimno zgodbo na dnu odsevajo kolektivno izkušnjo trenutka Zgodovine. Ta se dobesedno zgoščuje, kaže v telesih treh ženskih protagonistk. Ta so drugačna, bolehna, bledolična. Borjanina mama, goreča članica partije, zaradi hčerkinega sovraštva umolkne, Borjanino krhko in bledo telo se ne more upreti nosečnosti, materinske ljubezni ni zmožno in tako se Viktorija rodi brez popkovine in popka. Kot da bi ironija usode hotela, postane prav Borjanina hči otrok desetletja in simbol svetle prihodnosti komunistične bolgarske družbe.

Ob rojstvu namreč sam vodja partije, Todor Živkov, Viktorijo postavi za in kot ikono prihodnjega desetletja uspešnega razvoja Bolgarije. Viktorija je dobesedno bolj otrok države kot pa lastnih staršev, saj materinsko popkovino nadomešča telefonski kabel, ki telefon iz dekličine sobe povezuje s tistim v pisarni partijskega vodje. Film v tišini podob počasi prehaja skozi zgodovinski čas in spremlja vse tri ženske vse do padca komunističnega režima, ki pomeni nekakšno tretje poglavje filma. Na večer padca komunizma Viktorija prereže telefonski kabel in iz javnega političnega življenja se umaknemo bližje k prvemu delu filma pred Viktorijinim rojstvom, v domačo intimo. Ta v novem sistemu osvobaja telesa in duha. Tako se Borjanin mož, ki je, kot vsi moški protagonisti v filmu, medla in konformistično mehka oseba, loči od Borjane, njena mama umre, Viktorija se zbliža z Borjano, mladi, tudi Viktorija, pa potujejo v Benetke, na zahod.

Vizualno film v svoji nadrealnosti mlečnega dežja sredi zelenine travnika deluje kot magični realizem podob. Ta se v izredni fotografiji gradi na močnih in jasnih simboličnih elementih v kompoziciji posameznih prizorov. Sicer pa je prav obremenjenost skoraj slehernega prizora s simboliko hkrati tudi šibka točka filma. Gosto tkana napetost, v katero se ujame gledalčev pogled, na trenutke deluje prenasičeno, kar lahko na gledalca deluje z nekakšno baročno zadušljivostjo, in predvsem v zadnjem delu triurne poezije podob mestoma preveč upočasni ritem filma. Obenem pa odsotnost besed in dialogov ne zmoti, saj film govori z močno sliko in je grajen dobesedno z iznakaženimi, mutiranimi in spreminjajočimi se telesi. Vse se zgodi v počasnem pretoku podob, ki lahko brez nepotrebno šablonskih planov-kontraplanov izgradijo vzporednost in hkratnost v časovni dimenziji enega samega prizora in tako dosegajo občutja razsežnosti mitološke pripovedi. Po smrti titanov se rojeva nova država, družba, dobe in … človek.

Prihajamo v miru (We Come as Friends, Hubert Sauper, Francija/Avstrija, 2014)

https://www.youtube.com/watch?v=RGpe0e4WJGM

Iskanje človeka po Viktorijinih poteh pa v filmu Prihajamo v miru Hubert Sauper začenja iz ptičje perspektive, iz letala, ki ga je zgradil sam in spominja na igračo, ki bo vsak čas razpadla. S ptičjo perspektivo vzpostavi odnos do Evropejcu vesoljsko-tujega, drugega: Afrike. Nekje v nižinah posnetka zemljo seka železniška proga, s katero je v celino zarezala že kraljica Viktorija, s čimer ni posegla le v geografsko raven, marveč predvsem v lastno stopnjo moči in trgovanja. Sauper je svojo trilogijo, začeto s filmom Darwin's nightmare, v drugem delu prestavil iz Tanzanije v Sudan. Sudan je bil, ko je pričel s snemanjem filma, še v enem kosu, nekje vmes pa je prišla neodvisnost Južnega Sudana. Sauper se iz visokoleteče perspektive prizemlji in s parolo »We come as friends« s preprosto kamero posname različne rane bolehne dežele, izčrpane od vojn in surovinskega izčrpavanja samega.

Sauper se tokrat ni usmeril v razčlenitev ene zgodbe; oba Sudana je prikazal z močnimi impresijami, ki jih je s povezovalno nitjo opazovanja prek tujih, naivnih oči zložil v namensko nelinearen kolaž. Impresije tako preskakujejo iz države Salve Kiirja Mayardita s kavbojskim klobukom, darilom Georga W. Busha na jugu do z genocidom obtoženega Omarja Al Bashirja, prijatelja Kitajske, na severu. Mešanice vinjetnih prizorov, ki bi lahko vsak zase deloval kot samostojen kratki film, ne spremlja nikakršen komentar – razlage in mnenja evocirata perspektiva in sam nabor posnetkov. Režiser iz prevzete odmaknjene turistično-perverzne neobčutljive točke zajema povsem absurdne izreze iz sudanskega vsakdana, za katerimi se skrivajo različni konteksti; z visoko ograjo obdano hišo teksaških misijonarjev, ki domačinom delijo Biblije na sončne baterije in zemljo imenujejo »New Texas«, govor Američana, ki z elektriko »razsvetljuje« ljudi in svojo bodočo eksploatacijo lokalnih rudnikov zlata, kitajske delavce naftnega podjetja, ki zastruplja vodo okoliškim naseljem, starejšega domačina, ki se je dvajset let boril proti Sudancem, saj naj bi mu ti želeli ukrasti zemljo, nato pa podpisal pogodbo, v kateri je tujim investitorjem prodal izkoriščevalske pravice nad 600.000 hektari zemlje za pičlih 25.000 dolarjev.

Južnosudansko parolo neodvisnosti »nismo več sužnji« Sauper s takšnim naborom umesti v neokolonialno delitev bonbončkov zemlje in dobrin vsem tistim, ki si iz ptičje perspektive nekaj obetajo. Gledalec kislost posnetih bonbončkov okuša sam, v nelagodju perspektive naivneža, ki ne pozna zgodovine, niti podrobnejše politične slike Sudana. Sauper ga v poziciji nevedneža namenoma zadrži; ostaja na površju in ga namenoma ne poučuje. In če ne prej, se mu čeljust dokončno povesi ob povsem nadrealističnem prizoru bledolične Teksačanke, ki kričeče jokajočemu, sicer povsem golemu otroku iz bližnje vasi na nožice z misijonarsko strastjo v očeh poskuša navleči debele bele nogavice.