Ilija Trojanow, avtor romana Tajanje, pravi, da bi se literatura morala ukvarjati z aktualnimi problematikami in kot eno izmed tem, katerim se bojda posveča premalo literarnih del, izpostavi naravovarstveno tematiko.  Lahko bi torej sklepali, da ga verjetno bestseller Iana McEwana Solar, v katerem je omenjeni Bookerjev nagrajenec tematiko globalnega segrevanja izrabil predvsem za satiro in jo postavil v precej lahkotno ter komično ozračje, ni navdušil. Trojanow želi biti angažiran, političen. Zato je takšen roman pač napisal sam.

Takole gre: nemški glaciolog Zena je, po večletnem opazovanju izginjanja in končne »smrti« ledenika, ki ni bil le objekt njegovih študij, marveč je v letih raziskovanja postal tudi nekakšen njegov življenjski spremljevalec, globoko prizadet. Z izginotjem ledenika tudi Zena postane nekakšen del nadrobljene morene, ki jo je ledenik pustil za seboj in ki se ne more več zares sestaviti skupaj. Ker se z ledeniki ne želi več družiti, se že četrto leto, navkljub sovraštvu, ki ga čuti do tovrstnih vdorov v naravo, kot nekakšen vodič pridruži turistični ekspediciji na Antarktiko, v kateri sicer vidi zadnje nedotaknjeno bogastvo ledu.

Omenjeni osrednji lik romana, šestdeset-in-nekajletni Zena, se zaveda ekonomskih, vojaških in okoljskih nevarnosti, ki pretijo Antarktiki, pa čeprav obenem ve, da je svet z vedno hitrejšim izginjanjem Arktike pravzaprav že »vržen s tečajev« in da je prav zato velika mera poskusov opozarjanja na nevarnosti brezplodnih. Tragika dotičnega znanstvenika leži v njegovem zavedanju ter posledični samodestruktivnosti. Njegovo žalovanje za ledenikom in mizantropija, ki izhaja iz pogleda na ljudi kot na nekakšne Zemljine parazite, predstavljata opozicijo turistom na ladji, ki na komfortnem potovanju, tako kot prek TV-ja, ledene gore najraje gledajo na toplem, skozi okno drage restavracije na krovu. In čeprav Zena na vse skupaj gleda drugače, je sam navkljub temu na isti strani kot turisti – vsako leto jim celo pomaga skruniti njegovo lastno svetišče.

V romanu se izmenjujeta dva narativna toka istega pripovedovalca. Pripoved o dogajanju na ladji je prežeta z naravoslovnimi, skoraj poljudno-znanstvenimi dejstvi, ter ciničnimi, karikiranimi opisi potnikov, vmes pa se fragmentarno pojavlja tudi obujanje spominov na Zenu ljubi ledenik. Drug tok pripovedi predstavljajo zapisi iz Zenove beležke, ki so kot nekakšen vrh ledene gore njegovih frustracij, ponotranjene smeti, ki prihajajo na plan v, bodimo iskreni, za bralca mestoma povsem nerazumljivi konfuziji medijskega hrupa, senzacionalističnih parol in nasploh vse trivialne komunikacije, ki jo na ladji Zena sicer tiho požira.

Prikaz klica pesimizma v prazno in posledičnega tesnobnega zavedanja, da klic nikogar ne doseže, je literarni odraz nemoči posameznika v plenilni logiki neoliberalizma, ki bi, kot poudari Zena, še pingvine začela prikazovati le še v ležeči poziciji, samo zato, da bi izgledali bolj primerni za pokol. Trojanow pa na zadnjih straneh knjige v usta svojega junaka položi tudi lastno frustracijo. Zapiše: »Živeči avtorji, to sem ugotovil, vsakič ko sem odprl časopis, pa si skromno želijo sprožiti kakšno pobudo, se malo razburjati, se malo jeziti, nikakor pa si ne smejo želeti spreminjati sveta. Kako naj človek za življenja kaj izzove? Sramotenje ne deluje, ker se že vsi sami od sebe javno razgaljajo, patetičnost ne deluje, ker bo vse podvrženo omalovaževanju. Pa nasilje? Nasilje je edini jezik, ki še ni polepljen z nalepkami sponzorjev.«

Zena v romanu ob ogorčenju nad nekakšnim umetniškim performansom, psevdoprotestom, v katerega so bili vključeni potniki na ladji, in ki ga sam označi za »Oktoberfest na Antarktiki«, torej sprejme odločitev za radikalno. Izpelje nekakšno ugrabitev ladje, ki pa vseeno, skupaj s končanjem lastnega življenja, spet izzveni v prazno. Hja, Tajanja pač ne moremo pospraviti na kupček feel-good literature. To pa še ne pomeni, da zadeva ni vredna branja. Navsezadnje je v njej veliko pingvinov.

Roman Tajanje Ilije Trojanowa je v februarju v prevodu Mojce Kranjc izšel pri Študentski založbi.

Brala ga je Petra.