V tokratnem Kosilu smo se lotile zbirke J + J, pesniškega prvenca Mile Kodrič Cizerl, ki je pred nekaj meseci kot prva knjižna izdaja izšla pri založbi Dve luni, zavod za poetizacijo sveta. 

Vir: fotomontaža avtorice

Audio file

Predvajaj

Kultura

Kulturni obzornik

3. 6. 2025 – 15.30

»Vsepovsod smo umetniki, vsepovsod se izražamo«

Reportaža z literarnega večera Majhno osvobojeno ozemlje

Nuša Ornik

Zbirka združuje dvaindvajset pesmi v prostem verzu, ki se med seboj povezujejo in samonanašalno prelivajo ena v drugo, s tem pa tvorijo nekakšno potencirano cikličnost. Na elemente iz prejšnjih pesmi v zbirki se nanašajo z nekakšnim sodobnim paralelizmom členov. Ti pa se na koncu povežejo v zaokrožen motivno-tematski venec. Med pesmimi se ponavljajo formulacije, besede in besedne zveze ter določeni motivi, ki ustvarjajo mrežo rdečih niti, ta pa bralko vodi skozi labirint zbirke. Nekateri motivi nam tako postanejo jasni šele ob drugi ali tretji ponovitvi, ki jih kontekstualizira in opomeni. Ponavljanje, ki sicer najbolje učinkuje med pesmimi, pa je kdaj prisotno tudi znotraj kitice:

»… ali bi lahko bili kot partizanki z ruticama / in puškama in prezeblima nosovoma? / diktatorici, gromozanski in sivi. / motoristki z ruticama v žepih in brki. boksarki brez majic in s krvavima nosovoma. «

J + J se loteva tem krščanstva in kvirovske ljubezni, ki ju že tako ne zasledimo pogosto z roko v roki, tu pa delujeta skoraj v sožitju. Biblijski elementi se motivno mešajo z najosnovnejšimi človeškimi izkušnjami, sestavine pa se med mešanjem nekako izravnajo. Krščanske prvine, ki se spustijo na osebno raven in se tako bralkam približajo, še vseeno privzdignejo preostanek vsebine, s tem se temi prelivata, kar ostane, pa je bolj spojina kot kontrast. Mešanje teh na prvi pogled nezdružljivih tem ne deluje provokativno, temveč učinkuje bolj v smislu duhovega privzdigovanja sicer splošnih profanih izkušenj. Ena in druga tematska enota se med seboj ne izpodbijata, ampak dopolnjujeta. 

»… doma sem v ognju in / cerkveni zvonovi so / zvok sponke tvojega pasu.«

Med branjem bralka hitro postane pozorna na drobljenje, ki se dogaja skozi vso zbirko. Preskakovanju med členi in pesmimi se pridruži še lirski subjekt, ki skozi zbirko nepojasnjeno menjava slovnični spol, a prav zaradi medsebojne povezanosti pesmi lahko sklepamo, da gre za isto osebo. Tematsko preskakovanje se dogaja tudi znotraj kitic, kjer so verzi na videz pomensko in skladenjsko popolnoma nepovezani, še vseeno pa se jim uspe nanašati na prejšnje. To ustvari zanimiv vtis premešanih koščkov celote, ki jih lahko bralke med listanjem same sestavljamo. 

»naredila si me kislo za ostale. / misliš, da ne vem, kako je čutiti boga. / svet si moram želeti videti le enkrat…«

Z razdrobljenostjo se sicer pojavi težava, ko se uvede nova téma, a samo za en ali dva verza, nakar pesem spet preskoči. Namesto širine to zbirki na trenutke daje vtis površnosti. Sicer obetavno zastavljene teme ostajajo le navržene in nerazdelane, bralka, v kateri je verz vzbudil zanimanje, pa že ob naslednjem ostane praznih rok. Tako v zbirki uveljavljenih tem tiste, ki so premalo obdelane, štrlijo iz klopčiča. Vtisu površnosti pa prisostvuje dejstvo, da so to večinoma teme, ki se od osebne pomikajo proti kolektivni ravni.  

Poleg kvirovstva in klera sicer uspe skozi vsesplošno razbitost zasijati še ena, nekoliko nepričakovana motivna enota. Ogromno je namreč govora o avtomobilizmu. Naj so to »moje roke na volanu«, »cona 30«, »srce v peti prestavi« ali »stari volkswagen«, se uspe subjektka skozi zbirko tako ali drugače dotakniti skoraj vseh površinskih aspektov avto-moto udejstvovanja. Kolikor tovrstni motivi seveda izstopajo, pa vsekakor niso moteči, saj s seboj prinesejo (ali bi morale reči, pripeljejo) določeno vzdušje vsakdanjosti, ki se smiselno navezuje na preostanek zbirke. 

 »prerasel sem steno, / s katere sem padel, / in se skoraj ubil. / padel naravnost za volan.«

Kot še en element vsakdanjega se v J + J pojavljajo vsem znani izreki, pregovori in stalne besedne zveze, ki so v pesmih zasukane tako, da so še prepoznavne, a prilagojene zbirki. 

Tako delujejo kot nam vsem poznan element, ki spet veže človeško z božanskim, hkrati pa še bralke vpenja v subjektkin svet. Ta je zaradi pogostosti intimnih ljubezenskih prizorov zelo oseben in bi lahko bil zaradi tega zunanjim opazovalkam skoraj nedostopen. 

Sicer pa tvorijo drobci pesmi mozaik, ki ga lahko docela uzremo le, če naredimo korak nazaj. Pred nami se tako ob koncu zbirke izriše celota, ki jo utegnemo zgrešiti, če se preveč osredotočimo na njene posamične sestavne dele. Končno zakroženje, ki ga ustvari povezanost naslovov prve in zadnje pesmi, pa zbirko zares zaključi. V informativnem izročku, ki ga recenzentka prejme poleg izvoda zbirke pri Dveh lunah, navajajo, da gre za »zgodbo Jezusa in njegovega ljubimca«, od tod tudi J + J, me pa menimo, da je zgodba tu sekundarnega pomena. Bolj je važno, kako se jo pove.