Hanging rock je skalnata formacija vulkanskega izvora nedaleč od Melbourna, katere mogočnost bi, če bi jo kdaj pobližje spoznala Agata Christie, le-to verjetno navdušila do te mere, da bi lokacijo kot dogajalni prostor uporabila v eni izmed svojih kriminalk. Pa seveda do tega ni prišlo. Zato pa je to storila avstralka Joan Lindsay.

Več o romanu Piknik pri Hanging Rocku tokrat v kosilu nekega molja.

****

Čas za piknik.

Hanging rock je skalnata formacija vulkanskega izvora nedaleč od Melbourna, katere mogočnost bi, če bi jo kdaj pobližje spoznala Agatha Christie, le-to verjetno navdušila do te mere, da bi lokacijo kot dogajalni prostor uporabila v eni izmed svojih kriminalk. Pa seveda do tega ni prišlo. Zato pa je to storila Avstralka Joan Lindsay.

Piknik pri Hanging Rocku, ki je še večjo odmevnost kot ob izdaji leta 1967 doživel ob kultni filmski adaptaciji Petra Weira iz leta 1975, je zgodba o pikniku podeželskega dekliškega kolegija, na katerem tri od deklet ob raziskovanju prej omenjenege skale nepojasnjeno izginejo. Preostanek romana se osredotoča na vročično anarhijo, ki se kot posledica izginotja kot plaz sprosti na sicer tesno zaprto skupnost. Pod navideznim viktorijanskim romanom se tako skriva kriminalka, ki to ni – skrivnost se namreč v knjigi ne razkrije.

Roman raziskuje pod navidezno podrejenim okoljem skrit boj med naravo in civilizacijo; med belimi kolonizatorji in aboriginskim sanjskim časom ter razvijajočo se seksualnostjo deklet v stiskajočih steznikih in skalo, ki je bila v preteklosti za aboriginsko pleme Wurundjeri prostor moške iniciacije, kamor ženske niso imele vstopa. Avstralija se prikaže v vsej svoji naravni grozi, v neskončnem pretečem bushu, kjer se nahajajo vsenavzoče prvinske sile, kot jih poimenuje sama Lindsay. Odkriva se tudi avstralska družba 20. stoletja angleških priseljencev, ki jim narava ne prizanaša in ki si le stežka priznajo, da ne živijo več v realijah podeželskih romanov Jane Austen.

Prav tako je z analizo odnosov, ki v celoti niso razjasnjeni, v nekaterih pa se skriva tudi nekaj queerovskega, in navkljub viktorijanskim motivom niso prav nič austinovski – čeprav se knjiga začne z valentinovim, so razmerja v knjigi jalova ter obsojena na propad, kar le še podkrepi že tako halucinatoren ritem, napetost ter klavstrofobijo prostora in časa.

Avtorica v 18 poglavjih bralca povede proč od povezovanja subtilnih namigov, ki bi razrešili skrivnost, pa čeprav teh v knjigi kar mrgoli. Pripoved namenoma preskakuje v času, nazorni, panteistični opisi spreminjajoče se narave ter majhnih bitjec, ki se drobijo pod njeno močjo, pa stopnjujejo tesnobnost vse do konca, ki ne prinaša olajšanja razrešitve uganke.

Lindsay nikoli ni zanikala niti potrdila trditev, da je roman napisan po resničnih dogodkih, pa vendar pravih dokazov za kakršnokoli povezavo s stvarnostjo ni. In čeprav je nekaj let po izdaji romana Lindsay objavila tudi »zadnje poglavje«, v katerem skrivnost razreši, večine bralcev to predvsem zaradi nadnaravnega elementa, ki mu je bila Lindsay že od začetka naklonjena, ni zadovoljilo. Tako še danes mnogi iščejo namige in tvorijo teorije, ki bi uganko iz knjige dokončno in logično razrešile. Prav to pa je tisto, kar iz dela naredi klasiko. Ne glede na to, ali je dekleta pod seboj pokopal preprost plaz ali pa so se izgubile v sanjskem času.

Roman Piknik pod Hanging Rockom je v prevodu Katarine Mahnič izšel pri založbi Modrijan, brala ga je Petra.