Zbirka pesmi Watson avtorice Anje Zag Golob nam z naslovnice hudomušno pomaha s svojim pasjim repom, ki se izgublja za podboji in stenami v hiši. Ne zaupamo ji povsem – še pred prvo pesmijo nas zapis cave canem iz hiše poeta v Pompejih posvari, da zna biti tale pes hud, da ima zobe. Ampak kaj, ko imamo prav nespametno radi pse. Tudi ta je kljub svarilu vseeno puhast in crkljiv. Dan je dober za lovljenje pomenov za rep, zato sprejmemo povabilo in odcapljamo za njim, kamor nas pač ima popeljati.

Ampak glej, ob smukanju med vogali se izkaže, da pes ni samo pes, pač pa še vse kaj drugega. Tako namreč deluje semantična nasičenost: ko besedo ponavljaš znova in znova, se zvok in pomen ločita, postaneta neodvisni entiteti, osvobojeni prejšnjega asociativnega polja. Tako se beseda preobrazi ali pa se sesede v skupek glasov. Takšno obračunavanje s pomenom za sabo pusti plodno pogorišče. Na njem lahko znova zraste skoraj karkoli. Tudi pes. Ali pa človek, ideja in vse vmes. Je pripovedovalec, pesnica sama, njen objekt in zraven še vse, kar se pesniškemu popredmetenju trmasto izmika.

Tako kot platonična ideja stola ‒ ena in univerzalna ‒, ki svoje specifike nato najde v raznolikih materialnih manifestacijah, tudi pes v zbirki Watson živi v svojih odslikavah. Ponovno definira razmerje med označevalcem in označencem ter v bralki vzbuja občutek, da se pod vplivom substanc gleda v ogledalo in prvič preizprašuje, kako hecno izgledajo človeški obrazi, ko podvomiš v njihovo poznanost in samoumevnost. Izbira repa na naslovnici, ki nas pozdravi tudi na zadnji strani knjige, je skoraj genialna – pes je svoj lasten označevalec, rep je tisti, ki naznanja njegovo prisotnost v prostoru brez eksplicitnega poimenovanja in omejevanja, da ima ideja vseeno vso svobodo za preobražanje, za kazanje zob in mehkega trebuha. Pes je hud in crkljiv hkrati.

Zaupati ne gre niti presledkom in prelomom verza. Pesnica z enjambmenti in lomljenjem besed na njihove bolj ali manj pomenljive sestavne dele vseskozi ustvarja več kot en način branja in razumevanja vsebine. Pesmi so zato brez dvoma tiste sorte, ki jih je skoraj nemogoče enako polnopomensko brati na glas kot potiho. Na papirju izgovorjava in pavze ne omejujejo pajdašenja med zlogi, njihovo zvočno izgovarjanje pa neizbežno začrta meje in pomenskost omeji. Pa vendar smo radio z vrlimi špikerji, zato lahko vseeno poskusimo.

Pes je vo

da reka

teče teče ne ne

ha teči pes lukn

ja pokraji

no teče teče te

če kot gos

ta slina iz gobca v pokraj

ino vlažni jezik tol

če travne bilke

Pesmi se v svojem poigravanju čisto nič ne zadržujejo. Ker pomen sestavljajo postopno, nam ves čas namerno lomijo naša pričakovanja in zaključke ter v zameno ponujajo lastne pogruntavščine o tem, kaj vse je mogoče razviti iz zastavljenega. Tako lahko bralko spomnijo kar na improvizirano gledališče ali ples. Anja Zag Golob z jezikom dela tako, kot bi improvizator na odru delal z novo tehnologijo ali orodjem – raziskuje kombinatoriko sporočanja, se poigrava s potenciali in ob tem zabava sebe in bralko. Ludizem pomena podpira ritmičnost, ki nas preko aliteracij nezvenečih nezvočnikov premika od ene izkoriščene priložnosti do druge in s ponavljanjem vsake toliko za nazaj dodatno legitimira, kar je vzpostavila prej. Cikličnost in tok poganjata pesmi preko strmih hribov asociacij, da skoraj ne opazimo, kako nas trese po poti.

Pes je meta

fora he he

ta se v noč

lej na primer

pes je stol

nikdar

več ne bo

nov in

bolj živi

v ideji manj

in manj na

 nogah

In najboljši del? Pesnica sredi tega hurikana pomenov in nepomenov ob poti ves čas pušča namige, s pomočjo katerih lahko bralka vohlja za referencami kot pes. Pes je stolp in je gospodu preprečil zlobne namene z jeziki in pes brblja babel – potem je pes biblijski mit o Babilonskem stolpu! Pes reče sonce in je sonce, zatorej je pes bog. Če je pes leta 1747 napeljeval žico ter se igral s statično elektriko in stekleničkami iz mesta Leiden, potem je pes Benjamin Franklin, ki izvaja poskuse s prvo elektrostatično baterijo. Ko pes teče v hrib in je Francka, teče za kolesi, je pes Cankarjev roman Na klancu. Če pes sedi na soncu, v sodu, in mu sonce zastre velika senca, ki ji pes reče »Daj, spravi se mi s sonca,« potem je pes Diogen in senca Aleksander Veliki.

In ko je pes vse to, je še vedno lahko tudi pes. Pesmi o tem in onem nam vsake toliko ponudijo primere dejanskega pasjega obnašanja. Ko smo že skoraj pozabili, kaj nam je pes pomenil pred branjem, nas preplavi prikupnost vsakdanjega, ki se zdaj zdi nova in sveža.

pes faradayeva k

letka časa čaka

strelo da udari vanj

da pozvoni poštar

po hodniku spodaj s

tečeta sosedova ot

roka pri

prtih oči na pre

ži posluša pes v pr

ostor ostro oslu

škuje …

Pesmi lahko razumemo predvsem kot samostoječe pripovedke, ki se druga z drugo povezujejo primarno skozi svojo vlogo dokazovanja osrednje ideje, da je pes lahko vse, občutki, spomini, zgodovinske osebnosti in bog. Psa nikoli zares ne ujamemo za rep, ne prispemo do zaključenega in homogenega sporočila zbirke. Ampak, če bi ga, bi to morda spodjedalo užitek odprtosti in igrivosti. Ne pesnica ne pes tega poigravanja z nami ne skrivata. Samorefleksija in meta opazke so vpete med verze. Pesmi osmišljajo tudi same sebe ob tem, ko jih osmišljamo mi. Zato današnje Kosilo zaključimo kar z besedami avtorice.

… pes brez

pogojna zaveza

nost ne ne

hnemu nes

končnemu pre

obražanju las

tne biti.

Foto: Pixabay