Mama, pridi

Mama, pridi

Recenzija izdelka
10. 9. 2015 - 13.00

Lanska Vilenica je v okus ponudila moldavsko avtorico Liliano Corobca, po letu dni pa je založba Modrijan izdala celotno besedilo njenega romana Kinderland. Naslovni izraz je ime za otroško igro, v kateri se otroci igrajo svet odraslih, po navadi učitelje in skorumpirane policaje, le da je igra v moldavskih vaseh postala precej kruta in se pravzaprav nikoli ne konča: starši so ekonomski migranti v Evropi in Rusiji, pogosto vsak v svoji državi, otroci so doma sami, vzdržujejo kmetijo, brate in sestre ter sami sebe. Fizično so prisiljeni v odraslost in psihično fiksirani v eno samo sanjarijo: mama, pridi.

Ampak mama se ne vrne, mama služi denar v Italiji, in sicer tako, da skrbi za neke druge otroke, da nekim drugim otrokom bere pravljice, nekim drugim otrokom plete kitke in lika sveže perilo. Mama se vrne dvakrat na leto, in ker bo letos babica najverjetneje umrla, je poleti ne bo, da ne bo potem še tretjič po nepotrebnem zapravljala denarja za pot, ko bo treba na pogreb. Mama je šla samo za kratek čas, za leto, dve, da odplača očetov dolg, zdaj pa ni več govora o vrnitvi. Zaslužiti mora “za kasneje”, “za potem”, za lepo hišo v Italiji, ki se ne bo nikoli zgodila. Pošilja denar in obleke, ki so italijanskim otrokom premajhne. Vse obleke so iz organskega bombaža. Vsako soboto po telefonu sprašuje, kaj so si njeni moldavski otroci skuhali in jim pošilja poljubčke, ko rečejo: mama, pridi.

S takšnim sentimentom operira roman. Hote ali nehote, avtorica zaigra najprej na čustva, ubogi otroci, in jezo, da bi tako ne smelo biti. Bralcu predstavi prvoosebno pripovedovalko Kristino, dvanajstletnico, ki sama skrbi še za šestletnega in triletnega bratca in nekaj živali. Saj ji gre vse skupaj izvrstno od rok, žonglira med gospodinjenjem, odraščanjem, hranjenjem prašiča, pretepanjem vaških fantalinov, domačimi nalogami, mesenjem testa za pito in pritepeno mačko, ki hoče požreti lastovičje mladiče. Med prvo ljubeznijo, bagrčki v peskovniku, ribanjem tal, čakanjem na prvo menstruacijo in vzgojo obeh mlajših bratcev.

Kristina je zelo simpatična pripovedovalka. Vsi zgoraj omenjeni dogodki imajo pri njej isto dramsko težo in v takšni zavzetosti morda tiči neka strast do življenja, ki je trdovratnejša od posledic maminega odhoda. Te posledice so vidne: opisuje predvsem bratca, kako čakata starše, in tlači blazine v očetove in mamine obleke, da se potem vsi trije stiskajo k tem lutkam, tolaži malčka in ju vozi gledat vaške pijance, kako pretepajo svoje otroke, da pač vidita, kako zgolj očetova prisotnost še ne pomeni sladkega življenja. Saj bi jokala, ampak potem prestraši mala dva. V naslednjem stavku to že postavi na laž: ko je iskrena do same sebe, se vsa njena energija in vse njene misli zlepijo v eno: mama, pridi.

Čeprav gre konec koncev za precej tragične posledice sodobnih evropskih migracij, se avtorica dosledno upira razčustvovanemu pisanju, negativnim občutkom, obenem pa tudi komediji, ki bi se lahko razvila iz otroškega pogleda na svet. Misli pripovedovalke so kot podobe, kot pojasnila, kako ta trenutek vidi svet, in nikjer niso elaborirane v vzročno-posledične odnose, ki bi nakazovali na razvojne tendence romana. Pripoved je sestavljena iz malih, na videz nepovezanih dogodkov, ki so jim skupni samo sestra in dva brata ter misel: mama, pridi. Te pripovedovalske vinjete so vedno samo orisane, opisane, ne vsebujejo doživljanja, zgolj refleksijo, zato ostajajo zgodbe v zgodbi o svetu neke deklice. Nekateri dogodki so dovolj kompleksni, da bi iz njih nastala samostojna pripoved, a ostajajo v osnovnih obrisih in po desetih, dvajsetih takšnih vinjetnih vaških dogodkih, ko je bralec informiran o dejstvih in razmerjih, postanejo preveč monotone. Hecna je zahteva, da bi morali zapuščeni moldavski otroci bralca animirati. Ampak tako literatura deluje: izbor srce parajoče tematike sam po sebi ni dovolj.

In tudi tako literatura deluje - dvanajstletni pripovedovalci so tricky: čeprav je dogajanje napisano z njihovega stališča, avtorje pogosto zanese v vsebinsko-pripovedovalne vode, ki bolj pritičejo odraslim, ne glede na to, kako zreli so lahko dvanajstletniki. Ker gre v takšnih pasusih po navadi za neke moralne podtone, ki so namen sami sebi in bralcem, nagnjenim v self-help knjižni sektor, je zadeva še toliko bolj nadležna. Se spomnite na primer histerije okoli romana Eleganca ježa? Romana Ponosni Smoker in Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa zadevo izpeljeta bolj koherentno. Pa Škvorecky se zdi elokventen v svoji Prima sezoni, ampak tam je mladina že nekoliko starejša in meje z odraslostjo bolj zabrisane. Skratka, ko dvanajstletnica občuti, ve, konceptualizira in ubeseduje kot odrasla ženska, sicer dobimo tako imenovani globlji ali pa življenjski uvid, obenem pa tudi precej bralskega razočaranja.

Navajam primer iz predzadnjega poglavja romana Kinderland, ko se Kristina spominja izleta s svojim očetom:

Opazovala sem gozdiček, kamor se je zatekel oče. Na obzorju je vse tvoje. Vsa zemlja naokoli, čisto in jasno nebo, vse je bilo moje. Od tolikšnega bogastva nisem prišla do sape. Samo sedem let sem bila stara, pa je bilo videti, da sem stara toliko kot oče. Bila sem velika, močna, srečna. Osvojila sem prvo obzorje v svojem življenju. Moja brata na pragu ne iščeta obzorja. Ne morem jima povedati, da obstaja. Verjetno sta še premajhna. So stvari, do katerih se prikoplješ sam, brez nasvetov, navodil in toliko odgovorov tja v en dan. Če ga nočeš videti, če ga ne iščeš, če o njem ne sanjaš, je obzorje samo rob ceste in nič drugega.“

Branje Kinderlanda se začne pretresljivo in predano, sploh če ste hormonsko obremenjeni starši mulca ali dveh. Zdi se, da avtorica tematiko odlično pozna in da načeloma do nje zna ohranjati estetsko distanco. Proti koncu romana, ko se funkcioniranju Kristine in otrok privadimo in se stvar nikamor ne premakne, pa se vsiljuje vprašanje, ali bi bili iz bralskega vidika v drugačnem položaju, če bi o tematiki zapuščenih moldavskih otrok brali članek Boštjana Videmška v Delu? Kje so tu literarni presežki?

Avtorica pomisleku naredi konec v kratkem zaključnem poglavju in bralca potisne v isto sentimentalno slabo vest, s kakršno ga je povabila v roman. Navajam Kristino: “Včeraj zjutraj je umrla babica … Jokam, pa še sama ne vem, zakaj, ali od žalosti, ker babice ni več, ali od veselja, ker bosta končno prišla domov oče in mama.”

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness