Nekdo ob nekom sedi, 

nekdo ne reče nič,

nekdo ne reče nič.

 

Ampak, kdo? je naslov nove pesniške knjige Nine Dragičević, ki je letos izšla pri založbi ŠKUC. Ta kdo ni več Ljubav iz avtoričinega pesniškega prvenca, saj je rekla greva. Tudi To telo, pokončno, ki je nasledilo Ljubav reče greva, ni pravi odgovor, kajti teles je tokrat več. Sploh pa sta predhodni knjigi poemi - dve neprekinjeni pesmi. Ob izidu druge se je nekaj govorilo o trilogiji, zato smo pričakovale še tretjo poemo. V tem oziru nas Ampak, kdo? ob prvem listanju preseneti, kajti dolge, dolge kose besedila so zamenjali kratki skupki verzov, ki jih ločujejo zaplate beline. 

Kot pri prvih dveh se tudi v tretji pesniški knjigi Nine Dragičević pozna, da natančno posluša in precej dobro sliši. Njena poezija bolj kot kaj drugega zveni. Pri tem je skrajno trdovratna, saj je polna repeticij. Tako močno se nam vtisne v spomin, da njeni verzi živijo z nami tudi, ko smo knjigo že odložile na polico. S prepletanjem besednih inverzij pa poskrbi, da noben aspekt zapisanega ne bi ostal spregledan. Ah, tudi ritem bralki ne dopušča lenobnega prebiranja. 

 

Nekdo pravi, da si je treba vzeti čas, 

reče, te pokličem pozneje. 

 

Me smo si vzele čas in zbirko prelistale večkrat. Zato vemo, da je ne polnijo zgolj pesmi v konvencionalnem pomenu besede. Tokrat se Dragičević poslužuje tudi tehnike izbrisa, ki je v literarni produkciji preteklih let nismo zasledile. slovenski literaturi še nismo zares zasledile.* Iz časopisnih člankov je izbrisala posamezne besede in povedi tako, da preostalo besedilo tvori nov pomen. Med branjem pa se zaletavamo tudi ob zmečkane dnevniške zapiske. Z belim pisalom na črni papir jih je napisal neki gospod Stanič – o njem več kasneje. Toliko o formi, ki jo, če smo čisto iskrene, pri Dragičević zelo težko ločimo od vsebine. Zakaj bi jo?

Poezija izbrisovanja je učinkovita predvsem, ker bralko usmeri v razmislek o širšem družbenem kontekstu. Nič čudnega torej, da se je zelo pogosto poslužujejo avtorice manjšinskih skupnosti. Ko pa ji nasproti stojijo delčki dnevniških zapisov, se perspektiva spremeni. Zdaj je posameznik tisti, ki lastne – od družbe ponotranjene – strahove preslikava na svojo okolico. Vsak element pesniške knjige je nepogrešljiv, saj delo le tako tvori zaokroženo celoto. V tem smislu je tudi Ampak, kdo? poema.

 

Vse to nekam vodi,

nekdo ne zmore, 

glavo zarine v pesek, 

v pesku sreča neko glavo, 

blesk kosti nasproti hipne teme, 

srečanja obrodijo sadove.

 

Bralke se v knjigi srečamo z gospo Jerman, njenim sinom in gospodom Staničem. Prva je najbrž upokojenka, drugi moški srednjih leti – ja, še vedno živi pri mami – tretji pa njun sosed. Živijo v nekem bloku, v neki skupnosti. Predstavljajte si povprečno stanovanjsko četrt, njene prebivalce in njihove interakcije. 

 

Gospa Jerman hodi okrog bloka. 

Gospod Stanič na kolenih, 

gospod Stanič puli plevel

z robov pešpoti pred blokom, 

gospa Jerman ga gleda zviška.

 

Če smo v prvih dveh avtoričinih pesniških knjigah brale glas posameznice, ki koncizno popisuje vpliv družbenega na individualno življenje in njen odpor, se perspektiva tokrat obrne. Tokrat so v ospredju interakcije med posamezniki, ki nimajo niti sledu osebne suverenosti. Na svoje okolje se odzivajo tako, kot se od njih pričakuje. Pri tem pa skrbno potrjujejo svojo povprečnost, počivajo v svoji pasivnosti in čakajo, da se bo nekaj spremenilo. Tako, samo od sebe. 

Tako gospod Stanič ves čas poudarja, da vsi so isti, gospa Jerman mu pritrjuje in dodaja, da je treba delat. Izrekata besede, ki jih slišimo na vsakem vogalu in nam v resnici ne povedo nič vsebinskega. Te floskule, ki jih zlahka izrečemo ob katerikoli priliki, so v resnici zgolj kamuflaža. Z njimi se gospod Stanič trudi zliti z okolico. Trudi se prikrivati, da je v razmerju s sinom gospe Jerman. 

 

Gospod Stanič želi povedati o tej ljubezni, 

ki biti ne more, ki more, je, ne sme, 

nameni se, gospod Stanič, obleče 

najboljše, kar ima, edino, kar ima,

čevlje zlošči in danes je ta dan.

Gospa Jerman se mu pojavi pred očmi, 

danes je ta dan, gospod Stanič pravi,

premišljeval sem čutim nekaj v meni umira 

od prvega dne nekdo me zbuja želim povedati

želim vam povedati, gospa Jerman reče 

je treba delat. 

 

Tako se skonstruira klozet. Imamo matere, imamo tudi očete, ki za svojo mladež želijo zgolj najboljše. Tudi njihovi sosedje se strinjajo, da je za mladež samo najboljše. Kaj pa je to? Vse, kar je lepo zlikano in pleše, kot ta skupnost za vogalom v tej dolini naši žvižga. Takšen naj bi bil konsenz in tako se vrnemo h gospodu Staniču. Seveda je tudi on – sin matere, ki je v razmerju s sinom druge matere – fasal dobro mero peglanja. Od tod tudi njegova paranoja – ves čas se namreč sprašuje, ali zanj kdo ve. Njegovo ljubezensko razmerje s sosedom pa nima pogojev, da bi zaživelo.

 

oh gospod Stanič vi ne veste

kaj govorite vsi so isti gospa

Jerman no potem nihče ne ve, kaj govori,

toda jaz vem, gospoda Staniča zmrazi.

 

Ob misli na geje zmrazi tudi homofobe, ki se odločijo napasti gejevski klub. Spomnimo se leta 2019 in večernega napada na Klub Tiffany, kjer je skupina neonacistov skušala vdreti v klubske prostore in pri tem resno poškodovala najmanj enega od obiskovalcev. O tem so pisale Slovenske novice, kar je brala tudi Dragičević in tako 4 leta kasneje z izbrisovanjem članek tudi predrugačila. V novem besedilu so pedri iz naslova opolnomočena večina, kar pa si stoji v nasprotju s siceršnjim medijskim poročanjem o homoseksualnosti. Njena poezija izbrisovanja nas tako približa odgovoru na izhodiščno vprašanje: »Ampak, kdo je odgovoren za ves ta teror?« Odgovor velja iskati v homofobni, od starizma in mizoginije doterani družbi. 

Ta družba z njenimi mediji vred trdovratno reproducira pogoje, v katerih neki gospod Stanič že celo življenje prestrašeno ždi v klozetu. Iz takšnih in drugačnih gospodov Staničev ustvari nasilne pošasti. Ta družba utrjuje teren za materinske frustracije, kajti naš fant pa ni takšen kot oni. Kaj bodo pa sosedi rekli? V zadnji instanci nas vselej pripelje do umora. 

 

Gospod Stanič izve,

da umorili so Doski Azad. Gospa 

Jerman ima sina, gospod Stanič si oddahne, 

ko se spomni, da nima brata. In matere nič več.

 

Doski Azad je bila transspolna ženska iz Kurdistana, ki jo je po dolgem begu pred družino leta 2022 našel in umoril njen brat. 

Ta kdo, po katerem nas sprašuje Dragičević, je lahko tudi nosilec upora. Vprašanje je vselej namenjeno bralki – lahko ga usmeri vase ali v družbo. Pravzaprav se oba aspekta prepletata. Smo posameznice, ki živimo v družbi, in hkrati posameznice, v katere se je družbeno že naselilo. Ne glede na cilj spraševanja pa je pomembno predvsem to; nekdo ima ime in obraz, možnost presoje in izstopa. Nekdo je novinar, mati, sin, predsednica države ali pač nič od tega. Ta kdo je lahko sleherna izmed nas. 

 

Nekdo ob nekom sedi, 

nekdo ne reče nič,

nekdo ne reče nič.

 

*Popravek z dne 5. 6. 2023

Naslovka je delo avtorice prispevka.