Jesen 1989, Češkoslovaška. Žametna revolucija, Vaclav Havel in tako dalje. Pa vendar brez vsega tega. Zgodba romana, ki je tokrat romal v moljev lunchbox, se namreč osredotoči le na kmeta Racza, ki z vasi pride v Bratislavo, da bi zaslužil toliko, da bi lahko oženil rdečelično mesarjevo hčerko. Ob prihodu v veliko mesto se po naključju spozna s kurjačem hotela Ambassador, ki mu, ker se bo kmalu upokojil, ponudi svoje delovno mesto. Star kurjač Raczu predstavi situacijo v hotelu, nekakšno komunistično različico You-rang-m'lorda, v katerem ima kurjač, kot se sam pohvali, kar nekaj privilegijev, saj je od njega odvisno, ali bo gostom in osebju v hotelu toplo ali ne.

Roman, o katerem govorimo, je delo slovaškega avtorja Petra Pišt'aneka z naslovom Rivers of Babylon, ki je v prevodu Andreja Rozmana izšel pri Mladinski knjigi. Je prvi del trilogije, napisan že leta 1991, le dve leti od trenutka v zgodovini, ki ga opisuje, in je zatorej ujel duh časa in posledično požel navdušenje slovaškega bralstva.

Pa se vrnimo k Raczu, ki kaj kmalu po prevzetju dela kurjača ugotovi, da si z reguliranjem kurjave lahko ne le pribori nekaj privilegijev, marveč podredi prav vso hotelsko osebje, z direktorjem na čelu. Kar se začne z majhnimi podkupninami, se hitro razraste v svet ilegalnih tranzicijskih poslov v malem. Skorumpirani bivši agenti tajne službe, prostitutke, seks turisti in Racz, ki ga kaj kmalu vsi naslavljajo z »gospod šef«, sam sebe pa izpostavlja s samozavestnim »Jaz, Racz«, tvorijo mikrosvet vseh vrst zalege, ki se je razpasla med tranzicijo, ko se je sovjetski birokratski klientelizem preobrazil v nekakšen kapitalističen divji Vzhod.

Knjiga, ki ima na Slovaškem kulten status, saj je »na živo« popisovala svet okoli sebe, se bere kot da bi nam nekdo brez sape pripovedoval skorajda 400 strani dolgo anekdoto s primesmi mafijaških filmskih sag. Kratka poglavja, ekspresiven slog, nazorni opisi seksualnih scen, brez psiholoških profiliranj in intelektualnega razpredanja, tvorijo nekakšen pikaresken roman z glavnim bebcem Raczem na čelu. Roman je poln črnega humorja, satire, grotesknih podob, pa tudi surrealističnih vložkov, kakršen je na primer tisti o direktorju, ki onesposobljen životari v sobi brez vode in se iz lakote loti lova glodavcev, potem pa se še sam skorajda preobrazi v nekakšno podgano, ki ponoči skrivaj stika okoli smetnjakov in ki proti koncu romana, ko zbere dovolj potepuških psov, le-te vpreže v sani in se odpelje na sever.

Pišt'anekov slog bi lahko označili za nadaljevanje tradicije češkoslovaškega humorja, kakršnega smo bili vajeni pri Hrabalu, pa tudi kontinuacijo lakoničnih zgodb o običajnih ljudeh Rudolfa Slobode, ki ga Pišt'anek sicer tudi sam omenja kot inspiracijo. Še bolj pa kot vir navdiha izpostavlja socrealizem iz petdesetih, žanr svojega prvenca pa je sam označil celo za »postmoderni pastiš socialnega realizma«.

Osebe v romanu so produkti okolja; sfaliran študent umetnosti se preživlja s snemanjem domačih porničev, bivši agenti obveščevalne službe se ukvarjajo z izsiljevanjem, nekdaj balerina s sanjami o velikih odrih je zdaj pač prostitutka. Tu so še intelektualci, ki niso srečni, če ne lezejo komu v rit, v tem primeru Raczu, Racz pa, o katerem sicer poprej omenjen snemalec porničev pove, da je to najneumnejši in najbolj omejen človek, kar jih je kdajkoli v življenju srečal, in da ni niti toliko inteligenten kot njegov levi čevelj, ja, prav ta Racz pa uspeva s prekupčevanjem in izsiljevanjem. S kmečko grabežljivostjo se mu uspe polastiti hotela in drugih nepremičnin, nekje vmes se začne lepo oblačiti, priuči se manir, svoj nagon zdaj namesto pri hotelski prostitutki teši pri uglajeni študentki, na koncu romana pa že planira razširitev svoje moči na politično polje oziroma, kot to označi njegov pravnik; »malo bomo dali levim, nekaj desnim, nekaj katolikom, ekologom in nacionalistom, pa bo.«

Rodil se je torej tajkun.

Pišt'anek pa je temu primerno napisal subverziven bildungsroman – tranzicijski bildungsroman.

Brala ga je Petra.