Pisma komu

Pisma komu

Recenzija izdelka
1. 8. 2012 - 13.00

Najprej: Pisma Nori niso literarno delo. So natanko to, kar o njih pove naslov knjige, v kateri so izšla. So ljubezenska pisma, ki jih je James Joyce pisal svojemu dekletu Nori Barnacle, ki je v sedemindvajsetem letu njune ljubezenske zveze postala tudi njegova žena. Ker je Joyce od rane mladosti ostro preziral družbene norme svojega časa in jim tudi odkrito nasprotoval, se zdi zelo verjetno, da se je poročil predvsem zato, da Nora in njegova otroka po njegovi smrti ne bi imeli težav z dedovanjem.

Pisma so linearno urejena po datumu nastanka in segajo od nedolžnih začetkov Joyceovega intimnega odnosa z Noro preko turbulentnih obdobij v zrelejši čas njegovega obstoja. Med prebiranjem pisem vstopimo v pisateljev intimni svet njegovih najglobljih, najnežnejših občutij pa tudi najbolj osebnih trpljenj, strahov in umazanih fantazij.

Pisma Nori so izšla letos pri Študentski založbi in so prevedena po dveh tujih izdajah Joyceovih pisem - gre za deli Letters of James JoyceI/II/III in Selected Letters of James Joyce, Edited by Richard Ellmann. Pri tem je nujno izpostaviti, da se slovenska zbirka osredotoča le na prevode pisateljevih ljubezenskih pisem. Pisma se tako tematsko gibljejo med wertherjevskim opevanjem čiste dušne lepote in najvišjega ideala ljubezni, grobimi napadi ljubosumja in poltenim opisovanjem spolnih odnosov, med katerimi naj bi, denimo, Joyceova ljubljena opravljala veliko potrebo.

Vsekakor pisma, ki šokirajo, ki presenetijo, ki pustijo malim, perverznim voajerističnim možgančkom tako sodobnih intelektualcev kot tudi navadnih smrtnikov prosto pot k zardevajočemu zgražanju in čudenju nad nenavadno izprijenostjo genijevih spolnih fantazij, ki pa se ob nujnem masturbacijskem orgazmu spremenita v množico zamišljenih prikimavanj in nadvse bistroumnih opažanj, ki jih je mogoče podkrepiti tudi s filozofskimi tezami. Tako stori tudi Mitja Čander, ki v spremni besedi Joyceov ljubezenski odnos razlaga ob pomoči Georgesa Batailla.

Spremna beseda Pisem Nori je vsekakor vredna omembe. Čander v njej uporablja nadvse zaumen jezik in na dobrih 14 straneh razstavlja ljubezensko zgodbo, o kateri v zaključni povedi zapiše, da je posmeh času, ki ne prinaša nič dobrega. Vsekakor udaren končni stavek, ki pa je pravzaprav le zgolj še en prazen, močno napihnjen balonček, ki poskuša ponesti običajno ljubezensko zgodbo v višave, na piedestal nadčutnega, širše družbenega, skorajda čudežnega.

Odnos med Noro Barnacle in Jamesom Joyceom se je v resnici odvijal podobno kot mnogi drugi. Spoznala sta se in zaljubila, čez nekaj mesecev sta zaživela skupno življenje v Trstu. Zaradi njegovih službenih obveznosti sta tu in tam preživljala tudi obdobja ločenega življenja. V tem času so tako enega kot tudi drugega pestila razžirajoča čustva ljubosumja, nato sta se o svojih težavah pogovorila. Mestoma so pisma zajela tudi občutja strasti in izpovedi seksualnih hrepenenj.

Ljubosumje je postavljeno v središče Čandrove spremne besede. Pri tem je Norino ljubosumje spregledano, Jamesovo, imenovano s kvazi strokovnim izrazom joyceovsko ljubosumje pa je povzdignjeno v gonilno moč njune zveze. Ali kot o tem spregovori Čander: Ljubosumnost je lahko tudi vzvod razgibanega procesa, mehanizem, v katerem se zrcalita nad vsem dvomeča zavest in hkrati volja po preboju onkraj hromečih okvirov, gnanost za novimi, rodovitnimi legami. Kar razžira, lahko tudi utrjuje. V kolikor ozavestimo, da te visokoleteče besede govorijo o enem izmed najbolj destruktivnih človeških občutenj, lahko zgolj sklepamo, da se v srcu genija, kakršen je bil Joyce, celo tisto manj lepo lahko spremeni v nekakšno bazično, rodovitno trepetanje duše.

Seveda pisma ne odkrivajo ničesar temu podobnega. Razkrivajo zgolj resnico o tem, da je bil James Joyce negotov in v svojem strahu mnogokrat surov, kar ga je več kot le enkrat skorajda stalo njemu tako ljube osebe. Na njun odnos je njegovo ljubosumje vplivalo povsem običajno, torej destruktivno.

Je pa vsekakor, kot mnogi umetniki pred njim in mnogi za njim, tudi Joyce črpal iz svojih življenjskih izkušenj in občutij, ko je pisal svoja literarna dela. In morda so prav slednja tista, ki bi jih morali brati, kajti intimna pisma, za katera je Joyce sam jasno poudaril, da so namenjena le očem njegove ljubljene, vsekakor niso prijetno branje bralcu, ki ima vsaj kanček spoštovanja do tuje intime.

Skozi intimnost mrtvega moža se je vlekla Anja Radaljac.
 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness