Preden je postala osrednji glas feminističnih nastopov ameriške pevke Beyonce, je bila Chimamanda N'gozi Adichie poznana kot najprodornejša avtorica mlade nigerijske književnosti. Kljub pronicljivosti njenih TEDx govorov pa ti ne ujamejo feminizma, ki ga Adichie dosledno vključuje v svoje romane. Ta razširja osnovno definicijo feminizma z osredotočanjem na črno populacijo. Kaj to v praksi pomeni, je Adichie verjetno najbolje izpisala v romanu Polovica rumenega sonca.

Glavna ženska lika Olanna in Kainene sta dvojčici, rojeni v bogatejšo nigerijsko družino plemena Igbojev. Igboji so eno izmed močnejših ljudstev na področju današnje Nigerije: imajo specifično kulturo, zaradi katere so izstopali iz novonastale nigerijske kulture. Tako so se borili za samostojno državo Biafro, ki so jo ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja tudi dobili, a je ta hitro propadla zaradi močnega pritiska nigerijske vojske na civilno prebivalstvo. Preko igbojskega sorodstva sta sestri Olanna in Kainene še vezani na stara igbojska verovanja, a sta bili zaradi povzpetniške narave svojih staršev poslani v Anglijo, kjer naj bi se primerno izobrazili. Njuno vrnitev zaznamujejo pričakovanja staršev glede omožitve, najbolj ključno pa biafrska vojna za neodvisnost.

Olanna se od svoje sestre razlikuje po veliki vpetosti v igbojsko tradicijo. Preden se dokončno vda profesorju matematike Odenigbu, na severu obišče svojo teto Ifeko in sestrično Arize. Olanna ima možnost izbire partnerja, Arize pa ne. Za Arize je poroka nujnost, za Olanno pa zgolj še ena izmed konvencij, v katero ne verjame zaradi odtujenega odnosa, ki mu je bila priča med svojimi starši. Primernega partnerja ne izbira po ključu največjega premoženja, starša pa ji kljub temu skušata vsiliti bogate, a plehke snubce. Odenigbo, ki ga Olanna zavestno izbere, se izkaže za šibkega in brezvestnega, saj jo v poteku romana dvakrat prevara. Odenigbo se med vojno udejstvuje v vojaških odborih ter tone v alkoholizem in depresijo, Olanna pa je primorana prevzeti vlogo glave družine.

To je za igbojsko žensko netipična vloga, ki je zagotovo posledica vojnih razmer, v katerih so igbojske družine ostale brez moških. Olannin prevzem te vloge sicer ni specifično vezan le nanjo, ampak je bil v času biafrske vojne za neodvisnost nekaj običajnega. Mlajši sinovi in možje so se zaradi velikega patriotizma takoj udeležili vojne, saj so bili prepričani, da se bo ta kmalu končala. Zato so žene pustili doma, za seboj, da so te lahko dalje vodile družinske posle. Tudi zato so po koncu vojne biafrske ženske drugačne, ne iščejo več zavetja, ampak nekoga, ki bi z njimi zgradil nov svet.

Na tem mestu je treba izpostaviti Edno, eno izmed redkih Olanninih prijateljic v univerzitetnem naselju. Po prvi Odenigbovi prevari ji svetuje, naj mu odpusti. In to ne zaradi njega samega, ker bi se želela k njemu vrniti, ampak zaradi sebe: »Ne razumi to, kot da odpuščaš njemu. Razumi to kot dopuščanje sebi biti srečna. Kaj boš počela z bridkostjo, ki si si jo izbrala? Boš jedla bridkost?« Prav to spoznanje, da je odpuščanje in sprijaznjenje edini možen način preživetja, ji pomaga pri osvoboditvi. Zato je tako pomembno vlogo v družini sposobna prevzeti ne glede na pomanjkanje znanja in izkušenj. Z odpuščanjem prav tako presega do tedaj uveljavljen koncept partnerskega odnosa. Z odpuščanjem ne želi preseči Odenigba, ampak ga pripraviti do tega, da ji prizna veljavo in spremeni svoj odnos do nje.

Njena sestra dvojčica Kainene je sprva to, kar se je uveljavilo kot stereotip sodobne feministke: brezkompromisna, neomajna v svojih zahtevah in neizprosna do moških. Zaradi njene koristnosti pri sklepanju družinskih poslov je njen oče, poglavar Ozoiba, ne želi poročiti. Toda prav zato se še jasneje pokaže njen odklon od tradicije. Ne išče namreč moškega, ki bi jo varoval ali ji dajal občutek varnosti, saj si to lahko zagotovi sama. Išče nekoga, ki bi ji bil enakovreden, ki je ne bi skušal zatreti ali si je podrediti. Tak odnos vzpostavi z Richardom, pri čemer pa se postavlja vprašanje, ali je to zgolj zaradi njegovega šibkega značaja.

Kjer ni poti, jo ona naredi. To verjetno najjasneje pokaže z ustanovitvijo begunskega centra in še kasneje, ko v centru nastopi hudo pomanjkanje hrane. Takrat začne z obdelovanjem zemlje, s čimer preseneti celo Olanno, ki ni vedela, da njena sestra zna v rokah držati motiko. Njene pogajalske spretnosti botrujejo temu, da se v času večjega pomanjkanja zdravil pridruži tihotapcem in v Nigeriji kupi zdravila. Ta naloga pa se izkaže za pretežko, saj se ne vrne niti več tednov po vzpostavitvi miru in ponovni priključitvi Biafre k Nigeriji.

Nazaj k izvornem vprašanju tega besedila – kakšna je ženska v Chimamandinih tekstih? Čeprav je Kainenne v romanu vseskozi prikazana kot dinamična, tista, ki spreminja stvari, vojne ne preživi oziroma konec romana ne ponudi odgovora o njenem preživetju. Preživi Olanna, ki jo najbolje opiše pridevnik »močna«. Ne preživi zgolj vojne, ampak tudi zasmehovanja vojakov, izdaje s strani osebe, ki jo ima najraje, nenazadnje izgubo sestre in s tem edine vezi s svojim sorodstvom. Prav moč je kvaliteta, ki se skozi vse feministično naravnane Chimamandine govore izgubi, saj v njih poudarja predvsem enako obravnavo spolov in se manj osredotoča na ženski spol kot tak. Toda ne močna ženska v smislu Kainenne, ki svojo moč izkazuje prek uveljavljanja premoči nad ljudmi okrog sebe, ki ne zdrži v senci, ker zahteva glavno pozornost. 

Mišljena je moč v smislu psihičnih naporov, ki so potrebni, da ženski postane dom ona sama in ne Drugi. Olannina teta Ifeka to povzame z besedami: »Nikoli se ne smeš obnašati kot da tvoje življenje pripada moškemu. ... Tvoje življenje pripada tebi in samo tebi.« To je skušala poudariti tudi Beyonce, toda ostala je na nivoju blage obsedenosti z moškim – »ali me bo poklical? Mi bo nadel prstan?« Ženska v Chimamandinem romanu ne zahteva katerekoli veljave, ampak veljavo, ki kliče po spremembi odnosa.

Po sledeh Chimamande je stopala vajenka Anja.