Samo za necinike

Recenzija izdelka
9. 12. 2021 - 13.30

Še ne ponarodeli rek pravi, da če Bosne ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti. Morda bi bilo korektneje reči, da Bosna, v kolikor jê, mora biti izmišljena. Fejkanje demokracije po Daytonu namreč predpostavlja imaginarno, evro-svetovljansko vezivo, ki zgolj razpihuje že kanonizirani cinični diskurz do napetosti tam dol, do porasta nacionalizma, do tega, kdo je komu trideset let nazaj zaklal koga, in komu bo prej svanulo, da po vojaško ponovi vajo. Živeti v disfunkcionalnem statusu quo, med raznorodnimi demončki in preostankom nepopitih duš njihovih skupnih žrtev, se zdi kot častivredno kljubovanje naključju na prostranem minskem polju zamolčanega.

Za prozni prvenec Sedem strahov zeniškega pisatelja in novinarja Selvedina Avdića, ki je letos - dvanajst let po izidu izvirnika - v prevodu Sonje Polanc izšel pri založbi V. B. Z., bi utegnili reči, da na idejni ravni sledi prav omenjenemu reformuliranemu reku. Avdićev roman namreč, tako kot večji del bosanske tranzicijske literature, nesporno govori o neizbežni temi velikih posledic vojne, vendar pa nas hkrati samosvoje postavlja v bulgakovski, nadrealistični svet, kjer se sprehajajo zabrazgotinjeni obrazi in vladajo fantomski odnosi, medtem ko čas večno vrača enako, neskladje z bosansko stvarnostjo pa kopni od strani do strani.

V Sedmih strahovih spremljamo neimenovanega pripovedovalca, ki se po devetmesečni otopelosti in depresiji, prostovoljnem izgnanstvu v lastnem stanovanju in soočanju z nespečnostjo, končno odloči ponovno zakorakati v svet. In čeprav mu v glavi mrgoli slutenj in šumenj, pred očmi pa mu poplesujejo gnomi, džini in druge nadnaravne pojave, se bralcu kaj hitro zazdi, da je edina resnična prikazen ravno pripovedovalec, osamljeni ločenec in vojni veteran načete psihe, radikalno odtujen od zunanjega sveta in utopljen v mračnih prekatih shizofrenega sebstva. Na vratih njegovega zanemarjenega samskega stanovanja se nedolgo po sprejeti odločitvi za rehabilitacijo in resocializacijo pojavi Mirna, bežna znanka iz predvojnih let, hči skoraj pozabljenega in v vojni izginulega prijatelja Alekse ter vojna emigrantka. Prinese mu Aleksov dnevnik, ki ga je našla na polici neke švedske knjižnice, in ga prosi za pomoč pri razkrivanju očetove usode.

Pripovedovalec pograbi razreševanje uganke kot sredstvo, s katerim ne bo pomagal le Mirni, temveč tudi sebi. Z zaposlitvijo uma in pridobitvijo rutine si želi v notranjosti ustvariti tako rekoč malomeščansko idilo, v kateri bodo strahovi in obotavljanje kratko malo pocrkali. V Aleksovem dnevniku bere o srečanju s perkmandeljcem, duhom rudnika, o mestu za časa obleganja, o demonskih bratih Pegaz, ki sta poletela na krilih vojne in profita ter postala saprofitska družbena člena, skratka, o nevarnih stvareh in uvidih, o katerih še največ vedo mrtvi. 

Tako Aleksovi dnevniški zapisi kot legenda o bratih Pegaz se komaj opazno zlijejo z osnovno zgodbo pripovedovalca o dnevu, ko se je odločil končati devetmesečno mrtvilo. Avdić s subtilno vpeljavo dveh drugih besedil po eni strani časovno in motivno razplasti roman, po drugi pa ga idejno harmonizira in poenoti. Kot bralci smo namreč od samega začetka vpeti v pripovedovalčev svet, ki se nam do omenjene vpeljave prijateljevega dnevnika zdi le privatni svet bolezenskih simptomov, potem pa se izkaže za obči svet, za makroplan, na katerem pripovedovalčevi mikroplanski simptomi, nadnaravna videnja in slišanja, delujejo le še kot podaljški in ne kot temelj, na katerem bi se predočena izpahnjena realnost šele vzpostavila. Pika na i temu je pripovedovalčevo poistovetenje z Alekso, s katerim si deli bivši poklic radijskega novinarja in enakih sedem strahov, po njegovem mnenju najmanjše število strahov, ki jih človek lahko ima.

Kljub temu, morda pa prav zaradi tega, bralec vseskozi pričakuje, da bo pripovedovalec na ozadju fantastičnega, nepojasnljivega in mestoma nerazumljivega dogajanja prišel do spoznavnega momenta, razsvetljenja, v stilu Kluba golih pesti, ko Edward Norton pošteka, da Brad Pitt realno ne obstaja oziroma, natančneje, da je Brad Pitt razslojeni jaz njega samega. Pripovedovalec namreč na več mestih govori o dvojniku, ki da ga spremlja in da zaradi njega podvaja gibe, geste in besede. Sedem strahov sicer ne ponudi epskega momenta podiranja stavb ob spremljavi uglasbljenega vprašanja, kje je moj um, vendar pa kulminira v podobnem razsrediščenju jaza. Svetova živih in mrtvih, predvsem pa strah, krivda in odgovornost spričo vojnih zločinov - v vihri katerih je bil po pomoti bratov Pegaz pospravljen tudi Aleksa -, se v turobni in mračni atmosferi industrijskega mesta sčasoma razvijejo v demone, ki obsedajo glavnega lika. Ob soočanju z njimi se njegova podzavest izkaže za lačno razpoko, metaforično prikazano s špranjo v steni stanovanja, podvrženo stalnemu povečevanju in vsrkavanju strahov, slutenih v pripovedovalčevih besedah in ne-delovanju, ki se ga skuša otresti.

Ena bistvenih potez razmeroma kratkega romana je zavesten in odkrito izražen odpor do cinizma, sarkazma in ironije. Že prvi odstavek se zaključi s pripovedovalčevo željo, da mu naključje za bralca ne bi dodelilo kakega zoprnega cinika. Pozneje v Zapiskih, ki skupaj z Noticami in Nasveti v obliki slavnih citatov sledijo po koncu zgodbe, te tri posmehe različne sorte označi za neuporabne oziroma, natančneje, uporabne le za »lažnivce, pametnjakarje, goljufe, perverzneže, egoiste, kolumniste, humoriste in podobne zlobneže«. Ali cinizem, sarkazem in ironija, ki prežemajo družbena razmerja in sam diskurz o njih, zamegljujejo in otežujejo iskanje eksistencialne in nadalje etične oslombe posameznika? Zagotovo. Pa lahko hkrati ovržemo, da ni že postavitev takega vprašanja, predpostavljena kritična drža, ki jo poskušamo zavzeti do vsega, v svojem bistvu cinično dejanje? Najbrž ne - ali vsaj ne povsem.

Omenjeni konec zgodbe je pri Avdiću zgolj figurativna stvar. Za konec bi lahko imeli mesto, ko pripovedovalec neha pripovedovati in od tam naprej le še govori. Z opombami, nasveti in v kurzivi zapisanim tekstom, za katerega ni jasno, kdo ga je napisal. Morda je konec mesto, ko se v knjigi začnejo prazne strani in ni več važno, kdo, če sploh, jih popiše. Konec koncev je konec lahko tudi recenzija, četudi cinična le tam, kjer se zavestno trudi ne biti, kar pa bi lahko očitali tako Sedmim strahovom kot sodobnosti nasploh. Očitna nedovršenost in nedorečenost romana morda edini pritičeta resničnemu gajstu Bosne, ki ostaja obsojena na izmišljanje same sebe, in to preko sebe, že enkrat mrtve in - v slogu duhov - oropane spokojnega zagrobnega življenja po domnevnem koncu zgodovine.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.