Vodi jo Drava v daljave …

in tudi pravzaprav:

Usta, ki žrejo in žrejo in žrejo

Z gospodom Lainščkom imam zelo korekten in razčiščen odnos. Poznam nekakšen osnovni nabor njegovih del, in če me kdo kaj vpraša, gre za slovenskega kanoniziranega sodobnega literata, če me nobeden nič ne vpraša, pač iz te moke ni ravno moj najljubši kruh in to je to. Orkester za poljube je brala moja prijazna gospa bralka informatorka, ki jo redno povprašujem po njenih bralnih osvojitvah in ji je Lainšček namesto odgovora priklical sumljivo neznano mi grimaso na obraz. Zagotovo vredno globlje raziskave.

Res roman odkriva precedenčne in slutene, ne pa tudi pričakovane razsežnosti življa slovenskega dekleta. Protagonistka Tereza je premlada ovdovela. To je gesta usode, ki jo je najgloblje zaznamovala in ki ji Tereza odreja popolnoma vse svoje pasivne, nekoherentne, psihično vzvišene in fizično zakrknjene cankarjansko človekoljubne poteze. Njen upor svetu temelji dobesedno na dejstvu, da je njena želja vedno želja drugega. Nad vsemi željami drugih pa je blazno užaljena. Avtor je ljubiteljski jungovec, mimogrede. In roman naj bi bil pravzaprav roman o Dravi in kriznih časih, tudi mimogrede.

Tereza je tik pred svojimi razcvetelimi tridesetimi leti, ko očitno tudi zanjo velja, da sta ji življenje in morda tudi kanček pameti oplemenitila nekaj poslednjih let fizične lepote, izgubila moža v splavarski nesreči. Pri tem se ji zdi posebno tragično dejstvo, da jo je usoda v kratkih letih preužitkarskega zakona opeharila tudi potomcev. Bog pač ni dal. Samskost zelo resno jemlje kot svojo novo zadolžitev in se proti vsem pričakovanjem okolice zaveže fizični čistosti in umrlemu možu.

Posledično frustracije deli skupaj s kruhom ubožcem, ki jo bolničarko pridejo prosit miloščine na zadnja vrata mestne hiralnice. V letu vsesplošnega pomanjkanja, v letu 1929, jo takšne dobrodušne geste stanejo službo, ampak treba je dodati: dobrodušne geste jo stanejo bolničarsko pozicijo in ne službo, njena užaljenost pa prevlada nad človekoljubnim poslanstvom in zato službo pusti. Ko kri prevre, se je loti eksistencialna panika in gre iskat pomoč k moževim znancem. Po nekaj obrazih najbolj bedne revščine ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos, kos mesa in kruha za začetek, ki ji ju pošlje v znak spodbude naravnost na njen dom. Seveda ji je bilo darilo strašno neprijetno, kaj si bodo vendar ljudje mislili, in seveda se je hrane nemudoma lotila. V duhu primernosti je delila s cimro, ki je v ženskem polnem želodcu takoj prepoznala moško meseno lakoto, a Tereza pravi: ah ne, to pa že ne! Radodarnost, ki bi utišala jezike in nahranila shirane otroške obrazke z vdrtimi očmi, ki jih je srečala na svoji postslužbeni travmatski misiji iskanja zaščitniške podpazduhe, no, tega človekoljubja pri Terezi ni več. Nič se ne sme več poželjivega zgoditi, si samo še dopoveduje Tereza, prime svojo krepost za ušesa in jo pelje naravnost skušnjavcu na vrata.

Neizogibno se zgodi, okoliščin niti ni bistveno pojasnjevati. Je bilo na silo ali ne, je stvar interpretativnega manevriranja med njenim ne, njegovimi močnimi rokami in njenim skoraj naslajanjem nad moškim vonjem, ki da še nikoli tako dolgo ni ostajal z njo. Interpretacija bo morala biti prav tako v veliko pomoč pri harmoniki, ki se je začela oglašati pod njenim oknom prav v času postkoitalnega počitka. Harmonika je nedvomno pripadala pokojnemu možu in je bila – kaj? Vračanje mrtvega? Slaba vest, njena in njegova?

Trmasto zvesto svojemu pokojnemu možu, pravzaprav zvesto ideji svoje vzdržnosti in požrtvovalnosti, jo je zvok harmonike dovolj napsihiral, da se je končno lotila raziskovanja podrobnosti o smrti svojega moža. To pomeni, da je o njem vprašala dva pijana splavarja. Prepričana, da se vrača k njej poravnat svoj zemeljski dolg, čeprav ji ni popolnoma jasno, ali ga bo vračal ali terjal, Tereza ugotovi nekaj presenetljivih dejstev o svojem možu in predvsem zaokroži krog želje drugega okoli svoje požrtvovalne teatralnosti. Njen mož je sejal ljubezen tudi nižje dol ob reki in ne samo v Terezino naročje. Skušnjavec je imel načrte s Terezo, moževo naročeno smrt je prikazal kot nesrečo in s tem Terezino naročje izpraznil zase. Ampak harmonika v ušesih je strašna stvar in Tereza enkrat v svesti kroženja želje okoli sebe pobije gospoda dobrotnika iz svojega naročja s krepelcem naravnost v Dravo. Libidinalni krog želje, ki v opisanem trikotniku blazni okoli Tereze, je sklenjen, ne da bi draga Tereza eno samo samcato stvar napravila samoiniciativno – torej iz svoje želje.

Rezime je Terezino obličje, spremenjeno v nabožno podobo. Ni se zmogla več nasmehniti, vsa njena drža je bila nekako vzvišena in duša odmaknjena, kaj zlahka bi bralec tudi pomislil, da se z nogami sploh ne dotika več tega sveta. Ponovno se je našla podpazduha, ki jo je zaščitila pred roko sicer brezvezne posvetne pravice in jo spravila v samostan, kjer je tiho in mirno lahko kontemplirala o tem ubožnem letu 1929, vse tja do svojih častitljivih devetdesetih.

To je prvi del knjige in napisal ga je Feri Lainšček. Ponovno opozarjam, da je to pravzaprav roman o Dravi in da se je Lainšček v intervjuju pred izidom Orkestra za poljube sam javil za ljubiteljskega jungovca, ker ga zelo zanima psihologija. Bolj do izraza prideta ti dve dejstvi potem v drugem delu knjige, ki ga je kot spremno besedo k romanu zapisala teoretičarka dr. Ignacija J. Fridl in govori o tem, kako je neko dekle vzelo usodo v svoje roke. Govori o tem, kako, navajam avtorico, poteka pomembna Terezina osebna preobrazba od strtega žalovanja in predajanja bolnim in družbeno zavrženim prek spoznanja o moževih varanjih pa vse do končnega obračuna z njegovim morilcem. V tem pogledu je Orkester za poljube tipičen razvojni roman, saj spremlja pot glavne junakinje od njenega nemira pri tridesetih do častitljive, spokojne starosti pri dvaindevetdesetih letih.

In konec besed sploh. A smo mi brali isti roman? Tipičen vzgojni roman, a kako? Da ne bo pomote, avtorici spremnega besedila priznavam popolno avtoriteto in kredibilnost v literarnovednih poslih. Potrudila se je v spremnem besedilu razdelati ozadje, družbeno-zgodovinski kontekst romana o Dravi in Ptuju in nesrečnem obdobju med obema vojnama, vse v luči Lainščkovih romanov – in ta je že dvajseti po vrsti! Ampak podatkovnost se kmalu preseli na dejansko literarno področje: izvemo torej lahko, na primer, da je reka Drava prispodoba Terezine rasti. To ni edini metaforični pomen Drave, Ignacija J. Fridl navede še nekaj metaforičnih manevrov, ki potem triumfirajo s Terezinim fizičnim vstopom v reko, kjer punca lomi les na moški betici. Torej, tipa je dejansko ubila, ker ji je duh pokojnega moža, moža, ki jo je na veliko varal, povedal, da ga je umoril zaradi poželenja po Terezi.

In ta vstop v reko je menda Terezina točka spoznanja v prvinskem pomenu neskritosti oziroma grške aletheie, še več, obenem je tudi prepoznanje in s tem temeljni princip romana. Prepoznavanje česa, same sebe? Jaz pa sem mislila, da je poanta v premetavanju Tereze iz rok v roke glede na želje vseh razen nje same, ampak bolj se ne bi mogla motiti: Terezin značaj je uporniški, njena drža je pokončna! Feri Lainšček sam v romanu pravi: "Nekaj je bilo v njej, kar ji ni dopuščalo, da bi pokleknila, kaj šele da bi se plazila, kot so to počeli mnogi …" in v tem stilu dalje. Gospod dejansko piše v skladu s svojim zanimanjem za psihologijo. Njegova Tereza je dejansko zrela za na kavč.

Če bi ne bilo spremnega dodatka k Lainščkovemu romanu, bi strumno vztrajala pri zgoraj zapisanem mnenju o Lainščku, in to je: se strinjam, da je kanoniziran avtor, ampak o njem nimam mnenja. Opisana avtorsko-bralsko-teoretska diskrepanca je vso stvar postavila na glavo in me, mirno rečeno, pri Lainščkovem delu tokrat naravnost navdušila.