Pozdravljeni v Kulturnih novicah, v katerih poročamo o avtorskem projektu Črna koža, bele maske, ki so ga 6. marca premierno predstavili v novomeškem Anton Podbevšek Teatru. Projekt je sooblikovala skupina ustvarjalcev, ki so želeli spregovoriti o rasizmu ter odsotnosti refleksije o njem v slovenskem prostoru. 

Nastopajoči skozi pripovedovanje svojih osebnih zgodb izzivajo prepričanja, da rasizem obstaja zgolj v Ameriki ali Afriki, skratka daleč od slovenske družbe. Avtorica koncepta, režiserka ter koreografinja Maša Kagao Knez nam razloži, kako je nastajalo besedilo in kako so se lotili pridobivanja materiala:

izjava

Četudi drži, da v Sloveniji nimamo zgodovine suženjstva in kolonializma, pa to še ne pomeni, da v Sloveniji ni rasnega stereotipiziranja. Ustvarjalci predstave so se zato odločili, da se bodo problematiki rasizma približali lokalno, izključno v kontekstu slovenske družbe. Da bi gledalce opozorili na številne implicitne stereotipe, ki so prisotni v vseh sferah slovenskega življenja, so na platno v ozadju projicirali trgovske izdelke, grbe in druge objekte iz slovenskega prostora, ki vključujejo referenco na črnost kot slabšalno kategorijo. O odločitvi za raziskovanje rasizma v lokalnem kontekstu nam več pove režiserka Ivana Djilas.

izjava

Iskanje pristnega izraza, ki ni obtežen s pričakovanji in sodbami drugih, je bilo torej vselej pomemben del ustvarjalnega procesa, v uprizoritev pa so to temo vpeljevali na različne načine. Odrski prostor je opremljen s številnimi glasbenimi instrumenti, prek katerih performerji vzpostavljajo svoje individualne glasove in se postopoma gibljejo k artikulaciji skupnega glasu. A to je težaško delo, saj njihov prostor za izražanje preči prostor predsodkov, sodb in stereotipov, ki se naposled naselijo v performerjih samih. Soočajo se s ponotranjenjem  predsodkov, ki ga je Frantz Fanon v svoji knjigi Črna koža, bele maske poimenoval epidermalizacija. Kot nam pove Kagao Knez, so si Fanona izposodili, da je v besedah artikuliral tisto, česar sami niso znali, glavni navdih pri koncipiranju in ustvarjanju predstave pa jim je bila življenjska zgodba francoske performerke in aktivistke Josephine Baker:

izjava



Kagao Knez je poudarila, da se ji zdi beseda rasizem malce premočna za to, kar si je sama želela nasloviti v uprizoritvi, in da bi lahko predstavo brali tudi kot boj proti stereotipom in ignoranci v širšem smislu. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da ima črna barva kože dolgo zgodovino slabšalnih konotacij in da je koža za razliko od drugih aspektov identitete vselej vsem vidna. Gib – ki ni tako močno institucionaliziran kot jezik – zares lahko pove več kot tisoč besed, a ustvarjalci so potrebovali govor, da sporočilo občutljive teme ne bi bilo napačno razumljeno. Končni prizor Leticie Yebuah Slapnik, v katerem se zdi, kot da se ji glas po številnih neuspelih poskusih končno prebije skozi gosto kepo samo-predsodkov, tako zaokroži temo upora, o kateri smo se pogovarjali z režiserkama Kagao Knez in Djilas:

izjava

izjava

Kulturne novice je pripravil Jaka, pomagal je Matej.