Penzija kliče stare teliče
Cenjeno poslušalstvo, pozdravljeni v Kulturnih novicah. Pretekli konec tedna so na ogled postavili svoja zaključna dela študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Poleg slavnostnih otvoritev in vodenih ogledov razstav so bile na programu tudi okrogle mize in seveda druženje. Ravno ta zadnja točka programa nam je ponudila možnost, da se pogovorimo s študentkami in študenti ter jih povprašamo po mnenju o akademiji, ki jo obiskujejo.
Krovni naslov serije razstav je bil Odprta akademija: ALUO. Odgovor na vprašanje, kako natanko je akademija odprta, smo na dogodku poiskali pri študentki akademije.
Pa je akademija prebujena tudi v strukturnem in kurikularnem smislu? Po mnenju smo povprašali študentke.
Izvedeli smo tudi, da sta med pripravami na razstave zaključnih projektov študentk in študentov akademije to nezadovoljstvo s staro šolo in enostranskost komunikacije ob naslavljanju teh problemov privedla tudi do manjše študentske akcije.
Da stvar predstavimo bolj plastično: na straniščih akademije so se pojavili listki z napisom »penzija kliče stare teliče«. Sogovornica sama pri tej akciji ni sodelovala, a je od ostalih slišala, da s tem študentje niso želeli le nasloviti zastarelosti pedagoških procesov nekaterih profesorjev, ampak tudi izraziti nezadovoljstvo z odnosi med profesorji in študenti kot tudi med zaposlenimi nasploh. Do zaključnih razstav se akademija na študentsko akcijo ni odzvala.
Problem stare šole pa ni le v pedagoških pristopih, ampak tudi v konceptualni rigidnosti.
Tovrstno anahronistično pojmovanje vprašanja, kaj je umetnost, študentom ne omogoča svobodnega iskanja lastnega izraza. Sogovorka pa nadaljuje, da to ni odvisno le od profesorjev in njihove prožnosti pri pedagoških pristopih, ampak je problem širši, sistemski.
Kljub večinskemu nezadovoljstvu pa se med študenti vendarle najdejo tudi takšni, ki starim teličem zaupajo.
Izjava
Zgodovinsko gledano naj bi bile akademije živa produkcijska vozlišča umetnosti, kar je trenutno na ALUO spet postalo vprašljivo. Po pričevanju študentk naj bi Akademija za likovno umetnost in oblikovanje ostala nekje med apriori rigidnim tradicionalno akademskim pristopom in spogledovanjem s sodobnostjo. Očitno je, da študentke in študentje to napetost čutijo in si želijo sprememb. Četudi se na obzorju kažejo kadrovske spremembe, pa bo na vprašanje, ali bo to dovolj, odgovoril čas. Kot pravijo humanisti: ne sodi dneva pred nočjo.
Opomba avtorja: Družili smo se na Erjavčevi cesti 23, tako da je bila večina študentk in študentov s smeri kiparstva ali slikarstva.
Dodaj komentar
Komentiraj