Utopimo spolno nasilje
V sredo je v Pritličju potekala Rejvfleksija – okrogla miza ob prvi obletnici aktivnega delovanja Rejv utopije. Gre za kolektiv sedmih članic, ki so dolgoletne žurerke in prihajajo iz različnih profesionalnih ozadij – so mladinske delavke, DJ-ke, novinarke, sociologinje in psihologinje. Pred enim letom pa so vse prvič začele delovati v formatu awareness team oziroma ekipe za ozaveščanje.
Na Rejvfleksiji so predstavile svoje aktivnosti na področju preprečevanja spolnega nadlegovanja, specifike ljubljanske klubske scene in svoj novonastali Priročnik za soustvarjanje varnejših prostorov nočnega življenja.
V prvem poglavju Priročnika najdemo razlagalni okvir spolnega nasilja: je ospoljen pojav – raziskava v okviru projekta Sexism free night namreč kaže, da so tarče spolnega nadlegovanja v veliki večini ženske, nebinarne in transspolne osebe, storilci pa predvsem moški.
Drug zelo pomemben aspekt pa je, da skuša ekipa Rejv utopije dojemati spolno nasilje čim širše. Pozorna je namreč tudi na – v narekovajih – blažje oblike spolnega nasilja, ki se jih pogosto minimalizira in spregleda.
V priročniku si lahko žurerke preberemo tudi praktične napotke, kot so, kako biti aktivna opazovalka in kako držati prostor osebi, ki je doživela nasilje. To so tudi osnovni mehanizmi, ki članicam Rejv utopije pomagajo pri svojem delu.
Žana Marušič reflektira, kako po enem letu gledajo na svoje začetke aktivnega delovanja.
Rejv utopija kolektivom nudi brezplačen awareness team. Same pa ne delujejo na prostovoljni bazi, saj si ne želijo, da bi skrbstveno delo zopet avtomatično padlo na feminilne osebe, ki za to ne dobijo plačila. Tako so se prijavile in bile uspešne na razpisu za sredstva Evropske solidarnostne enote. Letos so se prijavile ponovno in upajo, da prejmejo sredstva še za prihodnje leto. Možnosti zaposlitve ekipe za ozaveščanje v Sloveniji trenutno pač še ni. Pavla Zabret razjasni, zakaj je to problematično.
V utopični prihodnosti bi jih varnostniki dojemali kot sebi enake, kot soustvarjalke varnih prostorov. Za nudenje varnosti tarčam nasilja je potrebna primerna usposobljenost, ki pa je zaposlenim v klubih pogosto primanjkuje.
Poleg priučenih mehanizmov je nujna tudi nenehna samorefleksija – napačne prakse lahko v skrbstvenem delu vodijo v nasilje. Kako to preprečujejo v kolektivu, nam pove Lana Križaj.
Ravno zato sta v skrbstvenih delih tako pomembni intervizija in medsebojna iskrenost. Vedno delajo v paru, kar jim zagotavlja večjo varnost.
V preteklih letih so posameznice obiskale tudi različne konference in organizacije v tujini. Kakšno je stanje awareness teamov drugod, so tudi same izkusile. Lana je na okrogli mizi delila svojo izkušnjo iz Berlina:
V Sloveniji na klubski sceni že več kot 20 let deluje nevladna organizacija DrogArt, ki pa nima specifičnih awareness teamov za preprečevanje nasilja.
Tiste članice Rejv utopije, ki v preteklih letih niso bile terenke pri DrogArtu, so letos v sklopu te organizacije opravile izobraževanje. Opazile so namreč potrebo po znanju o zmanjševanju škode pri uporabi psihoaktivnih substanc.
Kako poskušajo v praksi poskrbeti za redefinicijo spolnega nasilja? Poleg ekip za ozaveščanje, ki delujejo na terenu, organizirajo tudi delavnice za žurerje, organizatorje in dijake.
Delavnice so torej pomembne za prepoznanje, da je spolno nasilje velik problem tudi pri nas in ga je kot takega treba naslavljati. V utopični viziji rejv torej postane opolnomočena skupnost aktivnih opazovalk.
Če, drage poslušalke, obiskujete slovenske klube, se verjetno zavedate, da utopije še ni in so potrebne spremembe. Kako se žurerke odzivajo na delovanje Rejv utopije in pomagajo pri spreminjanju nočnega življenja?
Rejv utopija se je, kot vemo, primarno razvila zaradi potrebe po preprečevanju spolnega nasilja. Na okrogli mizi pa smo lahko slišali rezultate analize njihovega terenskega dela.
To, da spolno nasilje ni prepoznano, je, milo rečeno, slabo. To, da pa tudi terenke, ki skušajo nuditi varen prostor, doživljajo spolno nasilje, človeka navda z obupom.
Namen ekipe za ozaveščanje seveda ni prevzemanje vse odgovornosti za varnost v nočnem življenju – odgovornost si delijo tako žurerke kot tudi organizatorji dogodkov in osebje klubov. Že izobraževanje varnostnikov in drugih zaposlenih je prvi korak pri zagotavljanju boljših pogojev žuranja. Seveda pa je treba napotke tudi upoštevati in reflektirati svoja ravnanja.
Dijana Džamastagić je strnila, katere slabe prakse klubov so zaznale pri delu na terenu v zadnjem letu.
Varnostniki in organizatorji so torej odgovorni za nasilje, ki izhaja iz slabih praks – napačna reakcija lahko namreč aktivno škoduje.
Članice so tudi odprle diskusijo s prisotnimi predstavniki treh kolektivov: House Therapy, Nimaš Izbire in Ustanova kolektiv. Ti so izrazili precejšnje zadovoljstvo ter hvaležnost za preteklo sodelovanje z Rejv Utopijo.
Sodelovanje med organizatorji in awareness teamom ne more obroditi polnih sadov, če obenem ne sodeluje tudi osebje kluba. Predstavnik kolektiva Nimaš Izbire Gabriele Steffe je bil precej konkreten.
Problem spolnega nasilja je treba torej prepoznati na kolektivni ravni – vzrok ne tiči le v ureditvi posameznega kluba, ampak v večstoletnem gospostvu patriarhalne družbene ureditve.
Rejv utopija se skuša odzivati na situacije kljub posameznim praksam klubov in asertivno razreševati konflikte, ki so včasih neizogibni. Kot skrbstvene delavke ne morejo in nočejo prevzeti odgovornosti, ki jo imajo varnostniki – oni so tisti, ki nadlegovalca pospremijo iz kluba.
Rejv utopija deluje eno leto, ni niti nevladna organizacija niti zavod, temveč samoorganiziran kolektiv. Na konferenci so naslovile prepreke organizacije in majhnosti ekipe.
Na predlog samoiniciativnosti kolektivov so se odzvali organizatorji – trenutno bi bilo vsem težko priskrbeti lastno ekipo za ozaveščanje. Razloge za to navede predstavnik kolektiva Nimaš Izbire:
Potreba po zunanje organiziranem awareness teamu vsaj v manjših kolektivih torej ostaja. Kako bo s tem v prihodnosti, ne vemo. Bo na neki točki ekipa za ozaveščanje tako esencialen del kluba kot sta danes na primer natakar ali varnostnik? V utopični prihodnosti gotovo. V ultimativni utopiji pa take ekipe niti ne bodo potrebne.
Kako pa so članice Rejv utopije danes motivirane za svoje delo v prihodnosti? Ali ob kakšnih negativnih izkušnjah in neprespanih nočeh prevladata nemoč in frustracija?
Rejvfleksija se je zaključila z manifestom, ki je nastal za to priložnost. Za namen kulturnega obzornika smo ga morale malo skrajšati in s tem prirediti. Upamo, da ga boste poslušalke lahko v celoti slišale na kakšnih prihodnjih dogodkih Rejv utopije.
Manifest je prebrala Otilija Dajč.
Rejvfleksijo sta reflektirali vajenki Laura in Siri, pomagal je Jakob.
vir slike: Neža Bukovec
Dodaj komentar
Komentiraj