Pozdravljeni v Kulturnih novicah. Med 6. 11. 2020 in 12. 1. 2021 je pod okriljem Mestne občine Ljubljana potekal Javni razpis za oddajo umetniških ateljejev in prostorov v brezplačno uporabo za kulturne dejavnosti. Naši redakciji je prišlo na ušesa, da so pogoji tega razpisa, ki naj bi sicer predstavljal del rešitve prostorske problematike samozaposlenih v kulturi, za posameznika težko izpolnljivi. Poleg tega celostni rezultati razpisa – čeprav so nekateri prijavitelji že dobili odločbe – niso javno dostopni niti po dobrih štirih mesecih, odkar se je ta uradno zaključil. Zadevo smo se zatorej odločili preveriti, potipati njene morebitne občutljive točke in sočasno opozoriti na to, da prostorska problematika ljubljanskega kulturniškega stanu še zdaleč ni blizu svojemu bolj ali manj srečnemu epilogu.

Razpisna bitka se je tokrat bila za več prostorov v poslovni stavbi poleg Kina Šiška na Trgu prekomorskih brigad 1 in za tri ateljeje na Resljevi, Masarykovi in na Bregu. Slednji naj bi bili po informacijah, ki jih je od občine prejela ena od prijaviteljic na razpis, že oddani.

Po prijavnem obrazcu sodeč, so bile pri izbiri srečnih dobitnikov upoštevane tri kategorije: nagrade, samostojne razstave in dela v javnih zbirkah. Razpis je tako že v osnovi namenjen izkušenejšim umetnikom in umetnicam, kar so predstavniki občine ustno potrdili tudi prijaviteljici ob ogledu prostorov. Drugi in tretji kriterij že na prvi pogled spominjata na referenčno fatamorgano za trume svobodnih umetnikov in samozaposlenih, predvsem tistih, ki so to postali v zadnjem letu, saj možnosti za pridobitev tovrstnih referenc praktično ni bilo. Pa tudi sicer bi težko trdili, da take priložnosti pri nas ležijo na tleh in čakajo, da jih recimo magister kiparstva pobere in z njimi pofila okenca svojega CV-ja. Nekoliko drugače je s prvim kriterijem, za katerega pa se je - prav tako po pričevanju omenjene prijaviteljice - izkazalo, da bržkone ni vreden počenega groša, o čemer priča dejstvo, da Prešernova, Župančičeva ali stanovska nagrada, rezidenca v tujini in njej pripadajoča štipendija skupaj navržejo le borih deset od možnih sedemdesetih točk v tej rubriki.

Na Molov Oddelek za kulturo, ki nas je takoj prevezal na Oddelek za odnose z javnostmi, smo naslovili nekaj vprašanj v zvezi s pogoji razpisa, strokovno komisijo, ki je pogoje in dobitnike izbirala, in omenjenim zavlačevanjem z rezultati. Čeprav so nam zagotovili, da bodo z nami v stiku, nam na poslana vprašanja do konca redakcije niso odgovorili, niti niso potrdili ali ovrgli njihove smiselnosti in umestnosti, kar je zgovorno dejstvo samo po sebi.

Smo pa na telefon dobili izkušeno umetnico Tanjo Lažetić, ki se je prav tako prijavila na razpis in po večletnih razpisnih bojih končno prišla do ateljeja. Povedala nam je, da sami pogoji razpisa po njenem mnenju niso tako zelo problematični, temveč je problematično predvsem premajhno število prostorov, namenjenih samozaposlenim v kulturi, neprimerna uporaba teh prostorov ter nazadnje neseznanjenost javnosti s tem, kar ti umetniki tam sploh počnejo.

Izjava

K temu je umetnica dodala:

Izjava

Bodi s tem tako ali drugače, eno je gotovo - prostorov za mlade umetnike in umetnice je enostavno premalo, poleg tega pa sta rušenje in izseljevanje dosedanjih prostorskih kapacitet, če pomislimo le na samoorganizirani Rog in negotovo prihodnost Metelkove 6, bistveno hitrejša od postavljanja in razpisovanja novih. Zainteresiranemu in v kulturi samozaposlenemu občestvu ter predvsem tistim njegovim predstavnikom, ki si z ozirom na epidemično situacijo zadnjega leta še lahko privoščijo življenje v Ljubljani, tako ne preostane drugega, kot da se še naprej prijavljajo na razpise in molijo k bogu, da jih bodo njihove dosedanje reference nekoč pripeljale do prostora, v katerem bodo lahko s svojim delom, za katerega so se šolali, se izpopolnjevali in zanj neredko prejeli tudi kako nagrado, lastni arzenal referenc dopolnili do konkurenčnostnih nebes. To pa spet ne bo rešitev, ampak prej poglobitev problema, ki terja nek drug čas in neke druge okoliščine, v katerih bi bila razpis za prostor ali atelje in čakanje na njegove rezultate zgolj formalni postopek in ne mučno obdobje čakanja in trepetanja že tako cenenega belega kruha vajenih ljudi. Pa je kaj takega pri nas sploh mogoče?