MIT v DIC-u
Med 14. januarjem in 18. februarjem smo novinarji RKHV obiskali tretjo izvedbo festivala mladinskega inovativnega teatra, krajše MIT, kjer smo se pogovarjali z organizatorji, mentorji, nastopajočimi in naključnimi mimoidočimi. Preden pa se posvetimo festivalu, si bomo ogledali okolje, iz katerega se je izlegel. Vpogled v kulturno udejstvovanje v Dijaškem domu Ivana Cankarja – krajše DIC –, ki je organizirano preko KUD-a Pozitiv, sta nam ponudila pomočnik ravnatelja in bivši vzgojitelj Drago Pintarič ter vzgojitelj, mentor gledališke skupine in soorganizator festivala MIT Miha Maver. Začelo se je leta 1996, ko je Pintarič prispel v DIC, Maver pa je bil takrat dijak tretjega letnika, ki je kasneje sodeloval v prvi predstavi KUD-a Pozitiv Mora sedemkrat nora iz leta 1998. Razloži Pintarič.
Porajanje kulturnih dogodkov je za sabo potegnilo tudi potrebo po pravnem subjektu, ki bi se lahko potegoval za sofinanciranje na ravni mestne občine, države in Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Po spletu okoliščin se je gledališko ustvarjanje v DIC-u oprijelo sloga plesnega oziroma fizičnega gledališča, ki je bil močno razvit na slovenski sceni 90. let prejšnjega stoletja s skupinama Betontanc in Fourklor. Prisoten pa je bil tudi na mladinski sceni, saj je pristop omogočil ustvarjanje snovalnega gledališča brez predhodnega besedila. Prav tako je gib s kontakti in dvigi deloval urbano oz. alternativno. V DIC je slog prinesel Sebastjan Starič, gibalec in član skupine Fourklor.
Stariču kot mentorju in režiserju dicarskih predstav je sledila tudi prva generacija dicarskih gibalcev, omenimo Boruta Bučinela, Radovana Jaušovca in Miha Mavra. Maver kot trenutni mentor skupine opiše, kako poteka gledališka sezona.
Ključno pa je razumeti, da se znotraj dicarskega modela vzgoja in ustvarjanje prepletata in medsebojno podpirata. Srednješolsko ustvarjanje v DIC-u ne stremi k temu, da bi ustvarjalce sprejele umetniške akademije, temveč je kreativnost razumljena kot del celostnega odraščanja. Za srednješolske dicarje je DIC pač lajf.
Vrnimo se torej k festivalu MIT, kjer smo si letos lahko ogledali predstave Prostor brez mej, Legenda o kočevskem vitezu, Utva(ra) in Nimam problema!. Naštete predstave so se potegovale za Muze, nagrade, ki jih vsako leto podeli strokovna žirija. Predstava Čakalnica pa je zaradi požara v DIC-u in posledičnih poškodb v igralski zasedbi odpadla. O požaru je za našo frekvenco že poročala Univerzitetna redakcija.
Vzpodbude za nastanek festivala MIT sta nam razgrnila organizatorja, Miha Maver in Urška Klajn Marion.
Po treh letih festivala sta Klajn Marion in Maver ocenila tudi ključne prepreke, s katerimi se soočajo kot relativno nepoznan festival.
28. januarja smo si ogledali predstavo skupine igralcev s SVŠGUGL z naslovom Utva(ra). Stlačeni med babice in dedke nastopajočih smo bili priča dekonstrukciji Utve Čehova, gledališkega ustvarjalnega procesa in vrednot, ki so z njim povezane. Nekje na sredi predstave, ki se je začela kot klasična Utva, sta se režiserki kar s tribune lotili kritiziranja igralcev in jim vsiljevali napotke, to pa je vodilo v prevpraševanje nekaterih prizorov in monologa o perfekcionizmu igralke Žive Knific Zaletelj, ki ji je prislužil Muzo za monolog. Iz iste skupine je bil nagrajen tudi Vid Rovšek, in sicer z Muzo za oblikovanje lika.
Po koncu dogodka smo se oglasili še v garderobi nastopajočih, ki so nam zaupali podrobnosti o ustvarjalnem procesu in spregovorili o težavah z napotki, na katere so naleteli med vajami.
Prav tako pa jim je prepreko predstavljala velikost oziroma nevelikost dvorane Kreatorij.
Med večinoma upokojensko publiko smo komaj izbrskali dva dijaka in še njiju povprašali o festivalu – kako ga doživljata kot dijaka Dijaškega doma Ivana Cankarja in člana skupine KUD Pozitiv.
4. februarja smo se znašli na predstavi Nimam problema skupine Mladi oder AMO. V kontrastu s predstavo Utva(ra), ki je nastala iz samoniklega interesa dijakinj in dijakov, Mladi oder AMO že od leta 1977 deluje pod okriljem SNG Nova Gorica, srednješolke morajo za vstop opraviti avdiciji, temo letne predstave in režiserja pa jim določijo vnaprej. Režiserka Brina Klampfer Merčnik je igralsko ekipo vodila k oblikovanju lastnega materiala na temo medvrstniškega nasilja in samopoškodovanja. Na odru sledimo likom najstnikov, ki se družijo v Baraki, kjer žurajo, pijejo in se pecajo. Vse vloge – med katerimi je večina moških – igra osemčlanska ženska zasedba, s katero smo pokramljali po predstavi.
Ker je bila enonadstopna struktura Barake previsoka za dvorano Kreatorij, je predstava potekala v Galeriji DIC eno nadstropje višje. Izrazito manjši prostor od novogoriškega odra je ustvaril intimnejšo atmosfero, v kateri je predstava zaživela z dicarsko publiko, ki je predstavi dodelila Muzo za najboljšo predstavo po izbiri občinstva. Nemara so temu doprinesle tudi narezane klobasice, ki jih je igralka Tina Biaggio med predstavo razdelila občinstvu. Navdušena je bila tudi žirija, ki je predstavi podelila še Muzo za najbolj inovativno predstavo v celoti.
V kreativni proces festivala je v noči s 30. na 31. januar zarezal nepričakovan dogodek. Ob pol štirih zjutraj je v stavbi B Dijaškega doma Ivana Cankarja zagorelo. Evakuirati so morali 413 dijakov, kar predstavlja približno dve tretjini vseh dicarjev. Med poškodovanimi v požaru pa so se znašli tudi člani skupine KUD Pozitiv, zaradi česar je odpadla njihova predstava Čakalnica, ki si naj bi jo kot zadnjo po vrsti ogledali dvanajstega februarja.
O požaru sta spregovorila tudi pomočnik ravnatelja DIC-a Drago Pintarič in vzgojitelj Miha Maver.
O isti temi smo povprašali tudi dijaka, ki sta nam o Pozitivu razlagala že pred požarom, Gaja in Ivo.
Za konec smo o festivalu povprašali še žirijo za nagrade, režiserja Luko Marcena [marcéna], plesalca Žigana Krajnčana in igralca Roka Kravanjo, ki so nam zaupali več o procesu odločanja ter nam izdali, na kaj so pozorni pri vsaki predstavi. Začne Marcen.
Nadaljuje Kravanja.
Režiserja Luko Marcena smo povprašali še o razliki med mladinskim in profesionalnim gledališkim ustvarjanjem.
Plesalec Žigan Krajnčan je bil navdušen tudi nad performerji.
Brez problema sta vajenka Ela in Samo štiri tedne zapored obiskovala Poljane.
Dodaj komentar
Komentiraj