Nocoj se v Izoli začne festival Kino Otok, s filmom Preprosto življenje hongkonške režiserke Ann Hui. Na osrednjem festivalskem prizorišču si boste lahko ogledali še sedem celovečercev.

To leto je novost programska sekcija Otočje, ki bo predstavila filmske festivale sorodnih usmeritev. Mladi filmski ustvarjalci pa se nam bodo s svojimi kratkometražnimi filmi spet predstavili v najbolj sproščeni sekciji Video na plaži. Sekcija Prijatelji bo ponudila filme po izboru Olafa Möllerja, Neila Younga, Jana Cvitkoviča in Erwina van't Harta.

Nas je najbolj zanimala programska sekcija Signali, v kateri bodo zastopane radikalnejše filmske oblike. Med avtorji vključenih filmov bodo britanski režiser Ben Rivers, francoski režiser Bertrand Bonello in avstrijski režiser Michael Glawogger. O tem, kateri film med ponujenimi osmimi je pravzaprav najbolj radikalen, smo se pogovarjali z Loreno Pavlič, direktorico festivala:

// izjavo poslušajte v sklopu posnetka celotnih Kulturnih novic //

O stopnji filmske radikalnosti v Izoli se boste torej morali odločati sami, ko boste pred filmskim platnom nastopili v pasivni vlogi pripadnika filmskega občinstva. Medtem bo morda vredno razmisliti o ločnicah med filmom, njegovo reprezentacijo in tako imenovanim stvarnim življenjem ter nasploh o vlogi filma v vedno bolj radikalnih kriznih pogojih, v katerih živimo.

Na CoFestivalu pa se ta čas sprašujejo, ali lahko teorija postfordizma kaj pove o prekernem delu gibalk in gibalcev. Ob 19. uri v Kinu Šiška bo na to temo predaval Gregor Ilaš, ki bo pri tem izhajal iz teorije Paola Virna.

O prekernosti je na naši teoretski in aktivistični sceni bilo povedano že precej, v povezavi s prekernostjo pa so se odvijale in se še vedno odvijajo različne aktivistične raziskave in akcije.

Zanimivo je, da v etabliranih umetniških krogih kakšnih resnejših refleksij na to temo doslej ni bilo zaslediti, a je sedaj videti, da tudi tam prihaja do določenih premikov, kar je vsekakor treba pozdraviti. Kako rastoča prekernost vpliva na tisto, kar se imenuje scenska umetnost, najbrž ni težko predvideti, saj nobeno umetniško področje ne more obstati kot zaprto samo vase, čeprav bi si to morda želelo. Da je temu tako, nam potrjujejo tudi tektonski premiki pri financiranju umetnosti iz našega skupnega proračuna, ki mu sicer pravijo »državni«. Kako narediti neko ustvarjalno povezavo med odrom ali filmom in prostorom skupnega, ki bo imela resnično emancipatoren učinek, pa je že bolj zapleteno vprašanje! Pojdite na Kino Otok in CoFestival in si sami poiščite odgovor.

Kulturne novice pripravil Nenad J.