Literarna karantena drugič – Maska rdeče smrti

Literarna karantena drugič – Maska rdeče smrti

Oddaja
4. 5. 2020 - 20.00

Današnja oddaja bo izrazito tupatamovska. Incest v samoizolacijah smo planirali serijsko, brez kakšnih pretiranih možganskih gubanj in zato tako rekoč povsem naravno, čeravno bi kak tak ali drugačen zadrtež – mamu mu jebem – nemara presodil, da na prvo žogo. No, tudi iz prve je treba znat brcnit in tako je edina možna izbira Dekamerona, katerega izolacijo smo iz, ob in prepisovali v prejšnji oddaji, že takoj na začetku dobila edino možno nadaljevanje. Govorimo seveda o Poejevi The Masque of the Red Death, enem od prototipov in vrhuncev ne le grozljive, temveč kar kratke zgodbe kot take, ki v Boccaccievo tisočstransko lahkotno renesančno razkošje in predvsem glede na svojo kratkost paradoksalno vnese hardcore barok. Kako smo se veselili tripiranja z vsemi fluorescentnimi barvami implodirane psihedelije, grozljivostjo nedomačnega, sadističnim nadjazom, neumrljivostjo smrti … mmmmm ...

Pa smo potipali po knjigi in prepoznali, da je – ni. In smo si rekli: bomo pa prevedli.

*

Prav tako je v tem stanovanju ob zahodni steni stala gigantska ura iz ebenovine. Njeno nihalo je mahalo semtertja z nezainteresiranim, težkim, monotonim trkljanjem; in ko je minutni kazalec obkrožil številčnico in bi moralo odbiti, je iz medeninastih pljuč ure prišel zvok, ki je bil jasen in glasen in globok in izjemno muzikalen, a tako čudaškega tona in poudarka, da so bili glasbeniki orkestra v njihovem nastopu ob vsaki minuli uri ustavljeni k momentalni pavzi, da bi prisluhnili zvoku; tako so bili valčkarji prisiljeni prenehati s svojimi obrati; in napočilo je kratko nelagodje vse prešerne družbe; in ko so urini zvonci še vedno zvonili, je bilo opaziti, da so najbolj zavrteni prebledeli, starejši in umirjeni pa so svoje dlani položili na obrvi, kot v zmedeni sanjavosti ali meditaciji. A ko so odmevi popolnoma prenehali, je zbor takoj prežel lahkoten smeh; glasbeniki so pogledali drug drugega in se nasmehnili, kot svoji lastni živčnosti in trapariji, ter drug drugemu šepetajoč obljubili, da naslednje zvonenje ure ne povzročilo podobnih emocij; in potem, po poteku šestdesetih minut, (ki zaobjemajo tri tisoč in šeststo sekund Časa, ki teče) je prišlo še eno zvonenje ure in bilo je enako nelagodje in trepetavost in meditacija kot prej.

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.