Kritiški dnevnik
Ponedeljek, 24. november
Začnem lahkotno. Grem na razstavo Sangare Perhaj, ki jo je v DobriVagi kurirala Urška Kleindienst. Kratek opis razstave in naslov Zzzz mi obljubljata počitek. Prostor je bolj ali manj prazen in kljub umetničinem siceršnjem zanimanju za žive barve in igrive podobe deluje umirjeno. Na sredini prostora je sedišče iz modre blazine, na katero se skoraj neprimerno zleknem. Iz tega položaja na desni steni vidim paketek dekonstruirane in torej nedelujoče ure ter na levi steni risbo polža. Čas tu teče počasi. Tudi jaz se premikam počasi. S priloženim absurdno velikim svinčnikom v prav tako priloženi knjižici rešim en sudoku lahke stopnje težavnosti, ga odložim in začnem razmišljati.
Razmišljam o porastu razstav, ki ponujajo počitek oziroma so zastavljene kot priložnost za odmor od očitno splošno prehitrega, prestimulativnega življenja. Pred nekaj meseci sem tako ležala tudi v Galeriji Škuc, na razstavi Nevrokvirjenje, in gledala posnetek rib v akvariju. Takšne razstave obstajajo v paradoksu hiperprodukcije in upora proti njej. Znotraj razstavnega modela prevprašujejo njegove temelje. Gesta nekakšne odsotnosti dela na razstavi seveda ni nekaj novega. Zdi pa se, da je vse manj osredotočena na materialnost oziroma nematerialnost umetniške prakse, in kvečjemu zastavljena kot gesta za obiskovalko. Kot protiutež splošni družbeni, neoliberalni, kapitalistični zahtevi po produktivnosti. V tem prototipu mirnega kotička pomislim, kako ironično je, da prihajajoči teden začenjam ravno tu.
Poskušam zapopasti pošast, ki se ji reče kriza kritike. V tednu pred mano sem si zadala redno in temeljito spremljati sodobno umetniško sceno ter o njej pisati sprotno refleksijo. Zadala sem si torej delovati kot kritičarka na način, za katerega nisem prepričana, če še obstaja. Ko preverim spletni arhiv Finih umetnosti, ugotovim, da sem zadnjo likovno kritiko napisala pred slabim letom, čeprav se mi zdi, da nenehno nekaj pišem. Od takrat sta bili s strani sodelavk napisani samo še dve. Ta teden kompenziram za vse tiste razstave, ki so šle mimo mene, ki sem jih imela v mislih in potem, ravno ko sem si jih želela ogledati, ugotovila, da so že minile. Kompenziram tudi za tiste razstave, ki sem jih videla in o njih ničesar nisem napisala. Bodisi ker nisem imela časa, kapacitete za kritične misli ali pa si praktično zastonjskega dela nisem mogla privoščiti.
Pričujoč kritiški dnevnik je poskus temeljitega pregleda aktualnega dogajanja na sodobni umetniški sceni, ki bi omilil nesorazmerje med obilno umetniško produkcijo in pomanjkanjem refleksije o njej. Pri tem se akutno zavedam nevzdržnosti svoje pozicije. Prvič, ker – kot s ponujanjem počitka namiguje razstava okoli mene – se svet vrti prehitro in zahteva preveč. In drugič, ker moja kritiška vloga ne obstaja v vakuumu. Tudi razvpit poziv Ministrstva za kulturo, v okviru katerega se za dostojno plačilo lotevam zastavljenega eksperimenta, ni uspel izničiti mojih oziroma naših prekarnih okoliščin, v katerih razrešitev krize kritike ni mogoča. Zavoljo izvedljivosti si torej dopuščam nekaj praktičnih omejitev. Kritiški dnevnik bom pisala en teden. Obiskovala bom predvsem razstave mlajših umetnic izven okvira javnih institucij. Kar sledi, je nujno kontradiktorna refleksija – pregledna, ampak omejena, poglobljena, ampak zaradi nasičenosti razstav površinska.
Na poti domov se ustavim še v galeriji P74, na razstavi Dromomanija Tina Dožića, ki jo je kurirala Nina Skumavc. Umetnik obravnava naslovno, danes neobstoječo psihiatrično diagnozo, za katero je značilna neustavljiva želja po tavanju brez očitnega razloga, sorodna današnji tako imenovani disociativni fugi.
V desni sobi galerije gledam posnetke Dožićeve plovbe po Savi, ki so v instalaciji prepleteni s splavom, s katerega so bili posneti. Skozi špranjo na škatli napihljivega čolna gledam priprave na plovbo, na rob čolna je projiciran meditativni posnetek podvodnih podob, v čolnu pa se na ekranu predvaja posnetek obzorja, ki napreduje tekom počasne plovbe. Bel reflektor v kotu sicer zatemnjene sobe osvetljuje ostro rumeno-oranžno barvo napihljivega čolna in trči ob meditativne podobe s posnetkov. Ob temnem vzdušju in podobi plovila ne morem mimo asociacije na migracije, kjer ljudje potujejo s točno določenim razlogom in pogosto iz nuje. Tako po svoje zanimiva in romantično zastavljena dromomanija v svoji priviligiranosti izpade nekoliko plehka.
V levi sobi galerije Dožić bolj natančno definira svoje zanimanje v video eseju, na katerem se vrstijo računalniško generirane podobe krajin in fotografije iz umetnikovih ekspedicij. Spremlja jih besedilo eseja, ki postopoma razkriva umetnikovo željo po pobegu v naravo. Slednja se izkaže za nemogočo. Vsak njegov premik je satelitsko zabeležen, vsak odtis stopal viden iz vesolja. Hkrati se zdi, da so vse podobe narave, na katere naleti, že zabeležene. Naša predstava Zemlje je podrejena že obstoječim reprezentacijam, ki presegajo človeško, linearno perspektivo. Obzorje je postalo pravokotnik dimenzije 16 proti 9, zapiše.
V dromomaniji, tako na razstavi kot v metodi dela, Dožić poskusi ustvariti nove podobe, doseči drugačno uprizarjanje in gledanje Zemlje onkraj digitalnih ostankov družbenih omrežji in množičnega turizma. Fotografije slednjih se v hitrem ritmu, kot kontrast Dožićevi metodi uprizarjanja, vrtijo na ekranu na hodniku galerije. Razstava mi prikliče podobo Popotnika nad meglenim morjem Casparja Davida Friedricha, ki je dvesto let kasneje soočen z nečim hujšim kot s svojo majhnostjo. Pravzaprav se enostavnost človeškega soočenja z naravo, brez zunanjih vplivov, na razstavi zastavlja kot danes neuresničljiv ideal.
Kaj je nasprotno od dromomanije? Želeti ostati doma s točno določenim ciljem in zavedanjem – enkrat končno zajeti sceno, vse podobe, ki vznikajo v mojem okolju …
Sreda, 26. november
Aksioma. Sicer samostojni razstavi Lare Žagar in Oskarja Kandareta, ki ju je kurirala Ema Ograjenšek, sta razstavljeni v dialogu. Na enem koncu sobe je z zaveso delno zamejen okrogel prostor, v katerem je razstavljen nekakšen kemijski laboratorij Lare Žagar, drugod po prostoru pa se razteza sistem Kanderetovih kablov.
V kemijskem kotičku se voda in mineralna raztopina iz steklenih posod postopoma zlivata v večja steklena grelnika in na grelnih ceveh v njima tvorita vodni kamen. Spomnim se, kako sem prejšnji teden raztopila apnenec na filtru kopalniške pipe v skodelici kisa. Kaj pomeni ustvarjati odvečen, nedragocen material? Kljub kontraintuitivni logiki takoj verjamem legitimnosti tega sistema. Delno zaradi produkcijske dovršenosti, ki je običajna za intermedijsko sceno in sploh za Aksiomo, in delno zaradi prepričljivosti kemijske opreme ter ezoteričnih lesenih podstavkov, ki odražajo neko mero resnosti. Čeprav me estetika procesa privablja, me sistem sam drži na distanci. Ne prestopim meje bele podlage, ki ločuje instalacijo od preostalega prostora. Hkrati je postopek kopičenja apnenca zaprt vase. Ne potrebuje nikogar, ki bi dolival vodo in tudi nikogar, ki bi ga vrednotil. Enostavno teče dalje.
Podobno se zgodi s Kanderetovo instalacijo, mrežo kablov, senzorjev gibanja in mehaničnih komponent, ki se širijo po prostoru, dvigajo ob stenah do stropa in v drugem kotu sobe spuščajo proti tlom. Kot zapiše Ograjenšek, sistem deluje kot primitivno enocelično bitje v svoji najzgodnejši razvojni fazi. »Obstaja zgolj zato, da biva.« Ponovno od zunaj gledam sistem, ki je zaprt sam vase. Oba projekta se ukvarjata z možnostjo avtonomnega obstoja delno fiktivnega sistema, ki bodisi nima resnične funkcije ali pa je ta podrejena špekulaciji obiskovalke. Ko odhajam in zaprem vrata za sabo, se akutno zavedam, da se procesa nadaljujeta tudi, ko nikogar ni tam.
Kasneje se vrnem v Ljudmilo oziroma Osmo/zo, kjer se je včeraj otvorila razstava Maje Bojanić in Brina Žvana, Struggles Beyond Repair. Kurirala jo je Maja Burja. Vračam se, ker delo od mene zahteva več, kot mu je bilo mogoče ponuditi na otvoritvi. Zahteva, da se usedem v vlažno pisarniško sobo Inštituta za zaščito plesni, po škatlah in predalih raziskujem njegov arhiv in v računalniški igri opravljam administrativno delo.
Razstava je najnovejša predstavitev fiktivne nevladne organizacije, v sklopu katere Bojanić že več let raziskuje razrast plesni v javnih ustanovah in v poetičnem preobratu restavrira material, ki v resnici razkraja kulturno dediščino. Tokrat je razstava oblikovana kot pisarna inštituta, prepričljivo opremljena s pisalno mizo in računalnikom, vlažilcem zraka, merilcem vlage, arhivom raziskav, žigom inštituta in tako naprej. Pisarniški razdelek je zamejen s polprosojnimi stenami, na katerih se občasno nabere kondenz. Okoli razdelka se po prostoru Osmo/ze raztezajo cevi, iz katerih je moč slišati tajne pogovore sodelavcev inštituta.
Z igranjem računalniške igre, ki sta jo za razstavo razvila Bojanić in Žvan, postanem začasna raziskovalka inštituta. Dekodiram signale plesni, ki naseljuje Osmo/zo in postopoma razkrijem etično dilemo, ki grozi obstoju inštituta. Plesen je utrujena. Hoče, da preneham z optimizacijo pogojev za njen razrast. Ko v drugem delu igre nato izpolnjujem obrazec za pridobitev financiranja, ki ga inštitut kot nevladna organizacija za svoj obstoj seveda nujno potrebuje, razpolagam z občutljivimi podatki in odločam o usodi inštituta. Lahko bodisi poveličam uspešnost in zanesljivost našega delovanja in prepričam komisijo za materialno obstojnost in prilagodljive sisteme v dodelitev sredstev, bodisi razkrijem izčrpano stanje inštituta in tvegam njegov propad. Ta situacija mi je na bolj individualni ravni znana in vem kaj moram narediti. Na vseh pozivih, na katere sem se do zdaj prijavljala kot kulturna delavka, sem napihnila svoji relevantnost in motiviranost ter med načrtovanjem nadaljnjega dela pogosto prezirala oziroma presegala dejanske zmožnosti svojega telesa. Kljub notranjim bitkam in etičnim dilemam se zdi odstop od špekulacije, ki jo zahtevajo mehanizmi podpore, nemogoč, ker je preveč usoden.
Osnovno zanimanje projekta – zaščita ranljivega in ogroženega materiala – se na razstavi razširi na raven inštituta samega, s čimer umetnika razkrivata ceno neodvisnega delovanja oziroma takšno delovanje zastavljata kot nevzdržno. Če sta instalaciji Žagar in Kandareta upodobitvi nekakšnega samoreferenčnega, avtonomnega sistema, se pri Bojanić in Žvanu fiktivni narativni lok in vizualne podobe, ki se gradijo okoli ravno tako rudimentarnega materiala, zapletajo v birokratske pritiske in omejitve nekooperativnega telesa. Delovanje inštituta je povsem odvisno od toliko različnih materialnih in administrativnih faktorjev, da je njegovo vzdrževanje, kakor namiguje naslov, brezizhodno prizadevanje – bodisi izčrpno delo bodisi razkroj.
Četrtek, 27. november
Obiščem razstavo Maše Knapič v galeriji Alkatraz, ki sta jo kurirala Ana Grobler in Sebastian Krawczyk. Naslov v Morsejevi abecedi pomeni pika, kar zrcali krožno postavitev velikoformatnih slik, obrnjenih proti readymade elektromotorju v sredini. Slednji je vsebinska in formalna os razstave. Njegova oblika – tri vertikalne cevi, zaključene z žarnicami – je iz različnih zornih kotov upodobljena na razstavljenih slikah. Njegov mehanizem vrtenja okoli lastne osi in avtomatizacije služi kot izhodišče za premisleke o delovanju zaprtih sistemov in, ponovno, o možnosti avtonomije. Tokrat v kontekstu umetnosti oziroma natančneje slike. Kot zapišeta kuratorja, »elektromotor deluje kot metafora za umetniško prakso samo: za sistem, ki proizvaja smisel brez zunanje potrebe po produktivnosti, a vendarle vzdržuje svojo dinamiko.«
Razstava se ukvarja s presenetljivo modernističnim vprašanjem, »ali lahko slika ostane samozadostna in ohrani svojo avtonomijo znotraj zgodovine, ki jo definira?«. Kompozicija razstave pa zagledanost umetniške prakse vase vendarle nekoliko razpre. Med tem ko je motor na razstavi statičen, njegovo kroženje okoli lastne osi prevzame gledalka, ki je posrkana v njegovo notranjo logiko in za trenutek s kroženjem telesa in pogleda poganja in osmišlja ta samoreferenčni sistem. Dramaturško efektivna postavitev je tudi konceptualno smiselna. Avtonomija umetnosti je namreč relativna, odvisna med drugim od sodelovanja gledalke. Razstava pa tu potegne črto. Prisotnost gledalke je edina izjema sicer zaprtega sistema. Tako zanika oziroma spregleda širši kontekst – stroj, znotraj katerega deluje motor.
Želim se izogniti posplošenim povezavam med umetniškimi praksami, ker nek arbitraren teden novembra ne predstavlja nujno zeitgeista sodobne scene. Ampak ko se vprašanje možnosti avtonomnega delovanja v enem tednu pojavi na treh razstavah, ne morem mimo občutka, da se akutno zavedamo dinamik moči, ki si nas prilaščajo. Razstava v Osmo/zi, ki sicer ne omenja besede avtonomija, kakor da bi se zavedala njene nemogočnosti, nas podvrže podoživljanju te ujetosti. Drugod umetniki, kakor na razstavah v ponedeljek, tematizirajo neko možnost pobega iz danih okoliščin. Pri Žagar, Kandaretu in Knapič pa se zanimanje za avtonomijo kaže kot produciranje domišljijskih avtonomnih struktur, ki so možne znotraj konteksta relativno avtonomne umetnosti.
Še vedno četrtek, 27. november
Zvečer se udeležim vodstva po razstavi Ciljati oblak Neže Knez in Vide Guzmić v sodelovanju z meteorologom Vladimirjem Đurđevićem v Cirkulaciji2. Razstava je hkrati scenografija performansa, ki so ga avtorji izvedli ob otvoritvi razstave in se zdaj predvaja na večkanalnih ekranih. Performans in razstavo gradijo analogni in digitalni posnetki, zvočne kompozicije, objekti in vremenski elementi, ki so bili med performansom poustvarjeni s suhim ledom, vodo in paro, ter od katerih ostajajo samo še stiroporne škatle in vedra.
Knez in Guzmić že leto in pol raziskujeta vreme in meteorologijo ter svoje najdbe pretvarjata v likovni jezik razstave. Njuno zanimanje sega od meteoroloških znanstvenih metod in ljubiteljskih vremenarjev do starih in sodobnih kulturnih običajev povezanih z vremenom. Ta pluralni pristop je na razstavi združen v koherentno, enotno delo, v katerem so meje med različnimi področji obravnave zabrisane. To se morda najbolj kaže na primeru vremenskega balona – pripomočka, ki ga meteorologi uporabljajo za merjenje temperature, tlaka in vlage. Balon, opremljen s sondo in GPS sprejemnikom spustijo v zrak, tam sčasoma poči in pade, kamor ga zanese veter.
Balon na razstavi spoznamo kot meteorološki instrument, kot predmet fascinacije tako imenovanih lovcev na sonde in kot umetniški objekt oziroma instrument performansa. Na razstavi je namreč balon pretvorjen v dude, na katere je med performansom igral Đurđević in ki zdaj ležijo na meteorološki mizi – zrcalni plošči, ki poetično upodablja pogled v nebo. En objekt torej prehaja iz znanstvene v simbolično in iz simbolične v praktično funkcijo grajenja atmosfere razstave, kakor se preliva tudi uporaba ostalih obravnavanih elementov.
Potopitev umetnic v nišno zanimanje se zrcali v potopitvi, ki jo doživi gledalka ob obisku razstave. Radovednost, ki jo izzove obravnavana tema, se dovrši v predvsem visceralni izkušnji, k čemur prispevajo ritmičnost posnetkov in govorjenega besedila ter nenehno vračanje k zvoku balonskih dud. Na poti domov mi v glavi odzvanja povzetek razvoja vremenske napovedi, ki ga med performansom ritmično citira Đurđević: »Gongs were replaced by bells, bells were replaced by canons, canons were replaced by rockets.«
petek, 28. november
Zaključujem v Galeriji Škuc, na razstavi Oživljene strukture, skriti tokovi, kjer se kuratorka Giulia Menegale iz občutka nemoči obrača proti umetniškim praksam, ki potihem spodkopavajo obstoječe strukture moči.
Razstava vključuje nabor različno družbeno angažiranih umetniških praks. Na eni strani spektra so bolj simbolične geste, kakor videoinstalacija Ostanki DNLM. V performansu oziroma intervenciji umetnik nekaj stebričkov iz zapuščenega bežigrajskega stadiona sprehodi mimo ohranjenih spomenikov v mestnem jedru. Delo deluje kot refleksija o neoliberalni politiki župana in dobičkonosno pogojenem vrednotenju kulturne dediščine, nima pa tudi dejanskega vpliva na obravnavane okoliščine. Na drugi strani spektra je kolektiv Robida, ki je na razstavi predstavljen z majhno knjižnico publikacij in radijsko postajo. Bolj kot za umetniško delo ali refleksijo gre pri Robidi za skupnost, ki že udejanja svojo vizijo. Natančneje se kolektiv ukvarja z možnostjo delovanja in grajenja skupnosti na obrobju. Deluje na presečišču uredniških, radijskih in prostorskih praks v obmejni vasi Topolovo.
Poleg omenjenih na razstavi sodelujejo še kampalski umetnik Odur Ronald, palestinski umetnik Hamza Badran, britanska umetnica H M Baker in slovenska umetnica Sanela Jahič. Ronald v instalaciji Mi vsi premišljuje o razlikah v mobilnosti prebivalcev različnih afriških držav in predlaga skupni potni list za celoten kontinent. V sosednji sobi je na ogled posnetek Badranove intervencije v javni prostor, ko je ukradel oglasni pano nove poslovalnice Banke Palestine in ga pretvoril v šotor za počitek v beduinski vasi v palestinskem naselju pod nadzorom izraelske oblasti. H M Baker v plesnem performansu premišljuje o korporativni kulturi in protidelavski teoriji, Jahič pa v stenski poslikavi upodablja biometrične podatke nastale med rokovanjem.
Razstava med predstavljenimi umetniškimi praksami ne izpostavlja razlik v učinkovitosti oziroma angažiranosti, temveč jih združuje kot »redefiniranje družbenega, političnega in kulturnega tkiva«, kot zapiše Menegale. Ravno tako se zdi, da razstava združuje vrsto različnih okoliščin in sistemov, ki naj bi jih dela redefinirala. Obravnavan kontekst se širi iz občinske in državne na globalno raven. Pri tem se dela odzivajo na neoliberalno delovno etiko, na svobodo oziroma omejenost gibanja, na razmerja moči v vsakodnevnih medsebojnih odnosih in na specifične nacionalne imaginarije. Če se združevanje različnih umetniških pristopov brez refleksije o njihovi efektivnosti izkaže za pomanjkljivo, pa se združevanje naštetih okoliščin bere kot razkrivanje njihove inherentne povezanosti.
Menegale obrazstavno besedilo zaključi dokaj optimistično. Umetniške prakse razume kot dokaz, da so dejanja upora še vedno možna. Cinizem, ki zadnje čase prevladuje v meni, se ne pusti prepričati. Če se za trenutek vrnem k zaprtim sistemom in premislekom o avtonomiji, ki me spremljajo že cel teden, si problem razstave oziroma problem moje nezaupljivosti zastavim takole: ko stopim iz galerije, premočno čutim dinamike moči, za katere se mi zdi, da umetnice in kuratorke silijo k premislekom o možnosti avtonomnega delovanja, o možnosti pobega in navsezadnje o možnosti zamišljanja in udejanjanja drugačnih načinov delovanja.
Post scriptum, četrtek, 18. december
Slab mesec po pisanju dnevnika, ko pred etriranjem besedilo urejam v koherentno celoto, s prednostjo retrospektivnega pogleda razmišljam o potencialu zastavljenega eksperimenta. Kot ključen element zapisanega razumem sočasno obravnavanje več razstav, med katerimi se pojavljajo povezave in napetosti, ki nadaljno kontekstualizirajo individualne prakse in osmišljajo specifične geste v odnosu do ostale produkcije. V tem sicer učinkovitem zastavku pa se tako nujno kažejo tudi pomanjkljivosti.
Obravnavane razstave ne vključujejo na enem koncu spektra umetniške produkcije izveninstitucionalne, off scene in na drugem javnih galerij. Galerije, ki sem jih obiskovala, večinoma zasedajo nek sredinski prostor in sledijo relativno ustaljenemu razstavnemu modelu, ki ga do neke mere narekuje njihova podrejenost kriterijem za pridobivanje finančnih sredstev. Pričujoč kritiški dnevnik torej ne zajema tudi dinamik med različnimi produkcijskimi konteksti. Kako bi se v premisleke o neodvisnem delovanju vključil kolektiv Mostiček, ki je prejšnji teden v sklopu enkratnih dogodkov dela treh umetnic razstavil v zasebnih najemniških stanovanjih? Ali pa vélika, razvpita razstava Marine Abramović? Vse dogodke kolektiva Mostiček sem sicer zamudila iz razlogov navedenih v prvem delu oddaje in h katerim sem se po zaključenem pisanju hitro vrnila, vendar bi razširitev obravnave nedvomno poglobila vpogled v tendence in impulze umetnic ter ustvarjalk sodobne umetniške scene.
Dnevnik je pisala Kara. Brala sva Tnik in Sara. Lektorirala je Eva, tehniciral_a je Robbie.
Oddaja je nastala v sklopu projekta »Kritiški eksperiment«, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
V oddaji so bile uporabljene skladbe:
- Kevin MacLeod - Soporific
- Human Gazpacho - Automation and Robotics
- The Fishermen - Flamenco
- Human Gazpacho - My Hitbox
Dodaj komentar
Komentiraj