KOZMO JUGO BREZVETRJE

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 9. 2021 - 13.30

Kot vam je bilo, cenjeno slušateljstvo, v prvem Pismu iz Makarske riviere že obljubljeno, prinaša druga depeša zrno več kritike in … khm … analize. Zob kritike v prvem delu je bil, spričo vzhičenosti in vrelega betona, zakopan v tisto malo zemlje, ki je je v Makarski še ostalo. Mestna pometača Valentino in Toni čistita zadnje sledi uspešne turistične sezone, upokojenci pa zaskrbljeno štejejo svoje lipe, nabrane z zbiranjem plastenk. Na izpraznjenih plažah, še vedno mastnih od sončnih krem in olj, mladež po šoli igra picigin, pri katerem se mala gumijasta žoga med podajanjem ne sme dotakniti gladine plićaka. Ko se Mitelevropa že zaganja v dinamično jesen in se sezonske delavke in delavci vračajo v Slavonijo in Hercegovino, domačinke še zadnjič menjajo rjuhe v apartmajih. Lokalci si postopoma prisvajajo svoje mesto; z odhodom, oddihom in značilnim septembrskim brezvetrjem pa skozi izpraznjene turistične strukture prihaja na plano introspekcija razcveta.

Makarska riviera je polna čudes urbanističnega buma turistične arhitekture v slogu »jadranskega« modernizma. Tovrstno ambientalno stavbarstvo, ki je vzniklo med šestdesetimi in sredino sedemdesetih let, poganja gospodarstvo množičnega turizma, v odprtih atrijih hotelskih lobijev se socializem srečuje s kapitalizmom. Širokogrudna arhitektura še danes nagovarja z neuspelim poskusom uravnovešanja protislovij. Ritem prevladujočih geometrijskih oblik se zoperstavlja in hkrati približuje organskim oblikam od vetra ukrivljenih borovcev, glasno cvrčanje cvrčaka pa brutalnost betona in jekla omili do te mere, da prevelike konstrukcije delujejo varno, toplo in lahkotno. Uglašenost individualnega in kolektivnega je nemara najslajša iluzija, ustvarjena skozi atmosferične gesamtkunstwerke, posejane po obali.

Makarsko primorje je danes okupirano s povprečnim turizmom tesnobnih treh zvezdic. Ta grabežljiva in najpreprostejša oblika, osiromašena pričakovanj in dolgoročnih sanj prihajajočih in ostajajočih partij, se prične ravno z vizionarskim in krutim preobražanjem jadranske obale tistih proslavljenih fotogeničnih časov.

Hotel Jadran v Tučepih velja za prvo elitno letovišče v povojni Jugoslaviji. Po zasnovi arhitekta Branka Bona se je gradnja pričela leta 1948, v času, ko nikomur, razen jugoslovanski tajni policiji, ni padlo na pamet graditi hotelov iz niča. Sprva so objekt gradili nemški vojni ujetniki. Po lokalni legendi je zaradi pomanjkanja materiala vodovod izdelan iz cevi potniške ladje Partizanke, katere naloga je bila po vojni izseljence z drugih celin pripeljati nazaj v novo Jugoslavijo. Po izgradnji je v hotelu prenočeval sam vrh jugoslovanske politike in tajne policije, leta 1957, ko so ga odprli za javnost, pa je nemudoma postal filmski simbol kakovostnega turizma na Jadranu. Hotela se nostalgično spominja domačinka Sejda Čizmić.

Izjava

Mikavna drugačnost je posledica zeitgeista optimističnega internacionalizma in z njim povezanega ležernega, a vendarle gosposkega srednjega razreda fantazije Evrope. Slovito mestece Brela še danes spominja na utopijo, v kateri so se med ohlajeno vojno na ljetnoj teraci hotela Maestral srečevali gosti z vzhoda in zahoda, ki so ob opojnem cigaretnem dimu in zvoku šansonov komentirali aktualne dogodke in modne trende v Pragi, Münchnu in Trstu. Dojemljiv zaključek gospe Sejde, da je kaliber gostov zrcalo ponudbe, se je nekje med Gradcem na skrajnem jugu riviere in Breli na severu utopil. Želenih »elitnih« turistov ni. Prihajajo le siromaki. »Kàko to?« se začudeno sprašujejo lokalni funkcionarji namrščenih čel za sončnimi očali, medtem ko srebajo kavico in ljubeče trepljajo svoje birbauhe v protipravnem plažnem kafiču.

Brela oživijo tudi svež spomin na v avgustu preminulega ustvarjalca makarske turistične kozmoutopije – Anteja Rožića. Skromni junak nekega drugega časa je skupaj s sodelavci zasnoval in sestavil ta turistični paradiž, pa tudi vrsto hotelskih in gostinskih objektov, javnih prostorov in treh odpičenih cerkva na rivieri. Pozabljeni in skozi smrt obujeni gospod Rožić je v skromna ribiška mesteca, posuta z oljkami in kamenima kućama, prinesel “mondeno” moderno bivanje, prizemljeno z vonjem punjenih paprika in sveže opranega perila.

Na balkonih stanovanjskega bloka, v katerem letujem, s sosedoma Markom in Antoniom Žarnićem nemalokrat jadikujemo nad skupno rano Makarske in Ljubljane. Diagnoza: boleče urbanistične eskapade in dolgoročne devastacije za skupnost pomembnih javnih prostorov v režiji vodilnih mestnih funkcionarjev. Več nenadzorovane betonizacije in apartmanizacije kot v zadnjih štirih letih pod nepredvidljivo roko bivšega župana Jureta Brkana iz HDZja Makarska ni doživela niti v času gradnje prvih megahotelov.

Izjava

Deus ex machina je bil preveč amatersko izveden, no, saj so vedno, a vseeno mehanizmu prepogosto uspe doseči svoje. Na repertoarju zapuščenih ali uničenih poetično protislovnih kreacij si zasluži prav posebno, sklepno mesto skrivnostna stavba nalik neznanemu letečemu predmetu. V borovem gozdičku tik ob morju, neopaznem z glavne ceste, JNA leta 1965 na skrivaj postavi vojno zdravilišče za otroke z dihalnimi težavami. Zastrašujoče in zlokobno kot zveni, je zdravilišče obratovalo bolj kot šola v naravi, kot nadzorovana zdraviliška institucija.

Edinstveno delo arhitekta Rikarda Marasovića ne privlači le s presenetljivo lego in načinom razkrivanja svoje logike obiskovalkam, pač pa tudi s še vedno vidnim nizom privlačnih elementov, ki jih redko najdemo združene v eno tipologijo. V prepustni senci borovcev se na kamnitih stebrih lahkotno vzdiguje ovalna stavba z odprtim notranjim dvoriščem. Velika “zdravilna naprava” na sol, sonce in smolo lovi burjo z Biokova in maestral z morja.

Ko leta 2002 objekt preide iz nežnih rok vojske pod okrilje države, se začne končni propad stavbe: razbijanje infrastrukture, oken in strehe ter ljudska brezobrazna kraja vsega, kar se lahko vzame, odžaga ali izpuli. Kljub vsemu ima navdihujoči objekt več simptomatskih prihodnosti. Okus? Grenak. Slišati je celo omotično zamisel, da se avantgardna razvalina obnovi v letovišče in center za usposabljanje vojakov Nata. Mogoče kulturni center, posodobljeno zdravilišče ali pa, izvirno, luksuzno letovišče. Navsezadnje: “neki bi i ovce i novce.”

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness