Nedavno odprta razstava Potrebujemo naslov je samostojna razstava vizualne umetnice Maje Hodošček. Naslov razstave se neposredno nanaša na problematiko imenovanja stvari, na željo, da se nekaj semantično določi, dasiravno se ne more nikoli dokončno določiti. Iz naslova se torej lahko razbereta nedovršenost in procesualnost, ki prežemata avtoričino umetniško prakso. V svojem delu največkrat uporablja medija videa in instalacije, ukvarja pa se z družbenimi razmerji znotraj politike sodelovanja in izmenjave, poudarjajoč reprezentacijo v odnosu do dokumentarnega. Zelo pomembna sta ji potek in dinamika delovnega procesa ter potencial in pozicija subjekta znotraj organizacije in strukture dela.

Hodošček je dobitnica nagrade OHO za najboljšo mlado umetnico leta 2010, razstavljala pa je v številnih izložbah v Sloveniji in tujini. Tudi sama sem imela priložnost sodelovati z njo na razstavi Pipe Dream na Dunaju kot tudi pri projektu Sram te bodi. V okviru tega projekta je trenutno v Centru za sodobno umetnost v Celju, kjer Hodošček dela kot kuratorica, na ogled tudi istoimenska razstava. Čeprav je tudi njena kuratorska praksa vredna pozornosti, pa je fokus sledečega pogovora predvsem njena umetniška praksa.

Zadnjih nekaj let umetnica redno sodeluje s srednješolci, pri čemer jo zanima način, na katerega mislijo svet, in kako delujejo kot skupnost, ki ima potencial za ustvarjalno oziroma konstruktivno kritično mišljenje. Razstava Potrebujemo naslov izhaja iz istoimenskega video dela, v katerem debatni krožek celjske gimnazije skozi pisanje kolektivne pesmi o brezglasnežu premišlja svojo politično nemoč. Pesem je služila kot začetna točka za nastanek drugih razstavljenih del. Kot piše kustos razstave, Vladimir Vidmar, Maja Hodošček ne piše zgodbe o združevalni moči umetnosti, temveč raziskuje, kako smo s preoblikovanjem okvirjev naših zaznav in afektov »narazen, a skupaj«.