S samokritiko nad kulturno politiko
Umetnostno polje zaznamuje prav poseben odnos do resnice, zlasti resnice o ekonomskih aspektih ustvarjalne dejavnosti. Sociolog Pierre Bourdieu ta odnos imenuje “zanikana ekonomija”. Dolgo je veljalo, da umetnostni sistemi, ki delujejo po svojih logikah, nagrajujejo tiste, ki to ideologijo podpirajo in svoje delo predstavljajo kot izraz predanosti in ljubezni do umetnosti, a molčečnost o ekonomskih potrebah se je izkazala za pogubno, zlasti za neodvisne umetnike v času ukrepov za zajezitev epidemije znanega virusa. Čeprav so zanikanju ekonomije podvrženi umetnostni sistemi in laiki, pa je diskurz o ekonomiji umetnosti v devetdesetih postal središče zanimanja nove discipline umetnostnega menedžmenta. V Sloveniji še nima svoje katedre, njemu sorodno disciplino kulturnega menedžmenta najdemo le na poletni šoli v organizaciji ljubljanske Ekonomske fakultete in na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede.
Perspektiva umetnostnega menedžmenta bi nam znala osvetliti razloge in ponuditi rešitve za ekonomske problematike, ki pestijo umetnike. Zato smo prek Zooma pripravili intervju, ki je segel prek Atlantskega oceana vse do State University of New York v Buffalu, kjer smo našli izredno profesorico dr. Katjo Praznik.
Sogovornica se je problematiki ekonomije umetnosti poglobljeno posvetila že v svoji knjigi Paradoks neplačanega umetniškega dela: Avtonomija umetnosti, avantgarda in kulturna politika na prehodu v postsocializem, ki je leta 2016 izšla pri založbi Sophia. Iskanje razlogov in rešitev za položaj neodvisnih umetnikov v današnji Sloveniji nas je v intervjuju popeljalo nazaj v osemnajsto stoletje, skozi dogajanje v Jugoslaviji po osamosvojitvi Slovenije, pa nazaj do današnjega stanja. Katja Praznik nam je najprej razložila mit avtonomije umetnosti, ki ga vidi kot sestavni del ideologije zanikane ekonomije in posledično neplačanega umetniškega dela.
A primer postsocialističnih družb, kakršna je tudi Slovenija, je specifičen. V njih je bilo dojemanje umetniškega dela drugačno kot v kapitalističnih družbah, saj je pojmovanje umetniškega dela vzporedno pojmovanju dela kot takega.
A Jugoslavija je bila posebna tudi zaradi svoje odprtosti na zahod, od koder so pronicale starejše, meščanske ideje o ločenosti umetnosti od dela. Ob koncu sedemdesetih let so se tudi v jugoslovanski politiki pojavili konflikti med ideološkim nazorom realnega socializma in zahodnega kapitalizma, ki so se nato odrazili tudi v kulturni politiki.
Pogovor se od splošnega premakne h konkretnemu. Z menjavo mandatarjev in njihovim spreminjanjem kulturne politike se v veliki meri spreminja tudi odgovor vladajočih politikov na vprašanje, kakšno kulturo cenijo in podpirajo. Umetnost, ki je priznana kot legitimna ter s strani ministrstva sofinancirana, kakor sogovornica opisuje v svoji knjigi Paradoks neplačanega umetniškega dela, vedno tudi že služi določenim interesom vladajoče garniture. Na kratko - če parafraziramo umetnostnega zgodovinarja Michaela Baxandala - kultura je preveč pomembna, da bi jo prepustili kulturnikom, v njihovo delovanje se zato vedno vmešava politika. Umetnost na obrobju, ki institucionalni umetnosti skuša predstavljati alternativo, pa posledično pogosto izgubi zavezništvo kulturne politike, ki naj bi omogočala tudi njen razvoj. Ilustrativni primer opiše Praznik:
Praznik opredeli to osnovno ločitev umetnosti od dela kot srž problema, ki ga vidi kot semantičnega. Zaradi pojmovanja, da je ustvarjalnost ločena od ekonomske dejavnosti in umetniško delo ločeno od dela, se delitev vzdržuje tudi v predstavah in delovanju ljudi na pozicijah moči. Praznik pravi, da dokler ne začnemo o umetniški produkciji razmišljati kot o ekonomski dejavnosti, ne bomo uspeli uveljavljati emancipatornih politik. Ta razmislek predhaja tudi tarnanju nad kapitalizmom in aktualno politično ureditvijo in nas ne bo pripeljal nikamor, če te frustracije ne usmerimo v informirano politično akcijo, še doda. Prvi korak je sprememba diskurza, ki bo v umetniškem delu prepoznal delo. Z drugimi besedami, soočiti se moramo z materialnim vidikom umetniškega ustvarjanja, kar je po mnenju sogovornice prvi korak delavcev k umetnosti in kulturi v kritičnem in produktivnem soočenju z lastno situacijo.
Z nujnim znanjem umetnikov o pogojih svojega ustvarjanja pa pride tudi dolžnost samokritike kulturnikov, ki so finančno in institucionalno bolje pozicionirani od ostalih delavcev v kulturi.
Kritično ni treba vrednotiti le kulturne politike, ampak tudi delovanja institucij, društev in posameznikov, ki najete umetnike premalo plačujejo. Samokritični pa bi po mnenju Praznik morali biti tudi umetniki, ki so pripravljeni delati zastonj. Tisti, ki so v konkurenčnem polju, ker so ekonomsko situirani tako, da jim je to omogočeno, pripravljeni delati brez plačila, soustvarjajo pogoje, ki silijo druge, da so primorani delati zastonj. Na neplačano delo najpogosteje pristajajo mladi umetniki, ki zaradi pomanjkanja referenc ter socialnega in kulturnega kapitala ne morejo zaprositi za financiranje na razpisih.
Vzajemna solidarnost in enotnost v kolektivnem nastopanju kulturnih delavcev, ki sta potrebni za izboljšanje pogojev dela, pa zahtevata enotno obravnavo tudi v zakulisju, kar sogovornica naveže na svoje nekdanje delo v društvu Asociacija. Omenjeno društvo s povezovanjem, zagovorništvom in promocijo poskuša zagotavljati trajnostne pogoje za profesionalno delovanje nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, dejavnih v umetnosti in kulturi.
Na tej točki pogovora izpostavimo, da iskanje strategij za uspešen upor proti izkoriščanju zahteva senzibilnost za veliko heterogenost umetniške in kulturne produkcije. Do analize namreč ne moremo pristopati v okvirih neoliberalizma, saj ravno ti povzročajo izkoriščanje. Težnje, ki reproducirajo kapitalistično logiko ponudbe in povpraševanja, umetnike še bolj podvržejo tveganju revščine, ki bi ga morala lajšati socialna država. Kulturi politiki pa umanjka prav ta senzibilnost, ne le zaradi podvrženosti spremenljivim ideologijam, pač pa tudi zaradi mehanizmov, ki kot umetnike priznavajo zgolj tiste, ki so že uveljavljeni. Teoretičarka Kaja Kraner je tako kulturno politiko sodobne Slovenije v članku “Kulturna politika kot tehnologija vladanja” na primer označila za individualizirano aktivacijsko socialno politiko, ki umetnike, kljub sofinanciranju, ki jim ga nudi, podvrže imperativu samoodgovornosti. Čeprav torej deluje proti prostemu trgu, umetnike izpostavlja podobnim tveganjem kot prosti trg. Nadaljuje Praznik:
Katja Praznik poda primer iz kulturne real-politike.
Sogovornica poudarja, da oznake “samoupravljanje” ne uporablja za vzbujanje nostalgične ali pa neprijetne asociacije na pretekli sistem, kljub temu pa socialistične strategije upravljanja s kulturnim poljem predstavljajo realni precedens, ki nas opominja, da so spremembe mogoče. A zgodba se tu ne konča.
Čeprav se je umetnost že ustalila znotraj neoliberalnih organizacijskih in upravniških struktur, je položaj posameznih umetnikov postal ranljivejši. Kritičnost umetnosti zaradi njene domnevne avtonomije ne seže daleč. In kritičnost umetnikov ni dovolj usmerjena v razumevanje lastnega položaja. Situacija neodvisne umetnosti in kulture je del širše slike neenakosti, prisotne v sodobni družbi. Kljub turobnosti pa Praznik ostaja optimistična. Po njenem mnenju je interes za izboljšanje delovnih pogojev prisoten, samokritika in solidarno kolektivno organiziranje pa nam ga omogočata udejanjiti.
S Katjo Praznik se je pogovarjal vajenec Metod, področje pa sta pomagali demistificirati Nika in Kaja.
Nova knjiga Katje Praznik kjer predstavlja nadaljnje raziskave v polju umetniškega dela Art Work: Invisible Labour and the Legacy of Yugoslav Socialism izide julija pri University of Toronto Press. Vsi neučakani pa ste vabljeni k branju njenega najnovejšega objavljenega članka na to temo: Wages for and against Art Work: On Economy, Autonomy, and the Future of Artistic Labour.
Dodaj komentar
Komentiraj