V začetku letošnjega leta je Netflix postregel z novo znanstvenofantastično serijo; potem ko je bila korporacija zaradi vratolomnih produkcijskih stroškov primorana prekiniti produkcijo prejšnje, precej uspešne serije Sense8, smo bili priča novemu poskusu lansiranja znanstvene fantastike k širšemu občinstvu. Stava je bila uperjena v televizijsko adaptacijo leta 2002 napisane istoimenske novele – Altered Carbon –, ki jo je stipkal Richard K. Morgan.

Altered Carbon je v mnogih pogledih precej tipska, skorajda že klišejska reinvencija zdaj že kiber-punk klasik; lahko bi recimo dejali, da najbolj temelji na Blade Runnerju, po katerem je praktično v celoti imitiran del serijinega okolja. Če se nato odmaknemo od izrazito »low-life« spodnje cone mesta, tj. podzemlja in ravni tal, se nemudoma znajdemo inkorporirani v novo klasiko – v shizofreno dogajanje letečih avtomobilov, le da tokrat za volanom nimamo Bruca Willisa iz Petega elementa, temveč Takeshija Kovacsa, glavnega protagonista serije. Za konec lahko tale ekskurz zaključimo še z omembo Nevromanta, ki je postavil standarde za imaginacijo prihodnjega kiborškega telesa – veliko se bo »augmentiralo«.

A s tem še vedno nismo načeli bistva zgodbe. Ključen dodatek v intergalaktični prihodnosti 25. stoletja je iznajdba posebne tehnologije, ki omogoča shranjevanje človeške zavesti na zelo majhne napravice, poimenovane »cortical stack«. Te so takoj ob rojstvu dodeljene uporabniku in le-temu postanejo primarne; poker žetonu podobna naprava postane boljši »hardware«, ki nadomesti biološko determiniranost človeških možganov z novim, tehnološko-izdelanim nadomestkom. Ta sprememba ima, kot si lahko predstavljamo, epohalne posledice. Človeški subjekt postane reduciran na njegov »cortical stack«, njegovo telo pa na vedno znova zamenljiv dodatek, imenovan »sleeve«. V izjemno razslojeni družbi – vsaj na njenih robovih – je delu najbogatejšega prebivalstva, imenovanega »Meths«, prekleto težko umreti.

To pa je tudi začetek, ki kiber-punk atmosferi doda dodaten »spin«. Poleg omenjene distopične prihodnosti smo kot gledalci vrženi v dogajanje, značilno za še en šund žanr, film noir, ki omenjenemu dogajanju že na začetku doda potreben zagon. Težko je namreč ne biti vzburjen nad dejstvom, da se serija začne z raziskovanjem umora človeka, ki naj ne bi mogel umreti – in da ne bo pomote: oseba je seveda živa, le umor se je zgodil na ravni, ki je preveč lahkomiselna in premalo premišljena glede potencialnih zmožnosti novih tehnologij – njihove sposobnosti ohranjanja življenja.

Kako visoki so zastavki, priča dejstvo, da bo na mesto glavnega raziskovalca pri razreševanju umora postavljen Takeshi Kovacs, »envoy« - tj. vojak, ki s pomočjo posebnega urjenja izboljša psihofizične kapacitete "sleeva" kar mu daje navidez nadnaravne sposobnosti-, ki je zadnjih 250 let preživel za zapahi – »going on ice«, rečeno v jeziku serije. Časovni interval je tako povzročil, da so »envoyji« pridobili naziv mitoloških ali starodavnih bitij, prihod »izumrle« vrste pa dekadentno družbo, ki ji je skoraj uspelo izbrisati smrt, še bolj razvnema. Kovacs je tako postavljen pred zahtevno nalogo: ali bo razrešil umor in si prisvojil svobodo, ali pa bo, tako kot prej, »življenje« nadaljeval odklopljen – pred družbo izoliran nihče.

Ker smo v tem trenutku že odpravili potrebne formalnosti – zgodba in njeno okolje sta fiksirani –, lahko nadaljujemo v drugi smeri, tokrat nekoliko bolj specifično povezani z vprašanjem časa. Kot prebivalci Slovenije se z novonastalimi internetnimi trendi, spremembami ideoloških konstelacij, spremembami na ravni diskurza in estetike – in še bi lahko naštevali –, večinoma srečujemo z določenim zamikom. Seveda nam je večino odklonov mogoče zaznati že na prej omenjenem internetu, a menimo, da kljub temu še vedno obstaja temeljna razlika med zgolj diagnosticiranjem spremembe – če vzamemo primer sprememb na ravni identitete in sprejemanja različnosti – in dejanskim verjetjem, da te spremembe zares obstajajo. Ko torej v »mainstream« Netflixovi seriji znova in znova diagnosticiramo teme, o katerih smo že razmišljati, a te še niso – v večini primerov – videle svoje manifestacije na ravni filmske forme, je rezultat zagotovo pozitiven – ob takšnem prikazu težko ostanemo hladni; bodisi občutimo averzijo do negativnih sprememb, o katerih obstoju smo že bili opozorjeni, bodisi se do teh še bolj afektivno povežemo in jih posledično sprejmemo za svoje. Serija Altered Carbon je najzanimivejša ravno v tem vidiku.

Zgodba sicer zelo subtilno prikazuje družbene spremembe, brez da bi ta nujno eksplicitno podpirala liberalno retoriko, značilno za ZDA – dobra plat serije je tako v tem, da sledi trenutnim trendom, ki sprejemajo do fluidnosti in zamenljivosti obstoječe entitete, kljub temu pa prikaz le-teh deluje le kot posledica kontinuitete obstoječih silnic na delu. Primer tega je sama zmožnost zamenjave obstoječih »sleevov« - treba je sicer priznati, da do zamenjave prihajajo le dovolj premožni sloji, a se ta rigidnost zavoljo določenih naključij v osrednji zgodbi »lepše« razporedi. Tako imamo čisto običajen prikaz ljubezni med – vsaj glede na zunanji videz – dvema moškima ali pa, če gremo v drugo skrajnost, prikaz obstoja dveh različnih oseb, ki se zavoljo določenih sprememb v zgodbi izmenjata v enem telesu oz., natančno rečeno, v enem »sleevu«. Nove tehnologije tako jasno prikažejo, kako je vsakršna esencialnost kategorij v temelju napačna – nič takšnega ni kot originalni posameznik, ne v svoji začetni ne v končni verziji.

Zamik se torej navezuje predvsem na vprašanje percepcije. Serija gledalca učinkovito prepriča, da je »free the nipple« gibanje v celoti izpolnjeno - cenzura nad ženskim telesom je izgubila vso aktualnost -, da prihodnost nujno vsebuje obe skrajnosti človeških čustev – tako nasilja kot seksualnosti – in da ti dve ne bosta dozirani skromno. Prihodnost je nasploh polje, kjer se bodo libidinalne investicije eksponentno večale – ne gre se torej čuditi velikemu številu golih teles v seriji, niti ne gre biti občutljiv pri izbiri fantazme; nasploh lahko rečemo, da je za prihodnost značilno, da afekti prihajajo v ospredje. In še; ženska kot subjekt si bo prvič po dolgem času sistematično prizadevala vzeti enak kos pogače kot njeni moški kolegi.

Izbruhi se dogajajo tudi na ravni jezika. Tako kot je to značilno za še eno (mini)serijo The City and The City, je tudi v Altered Carbon značilno, da protagonisti med seboj – vsaj občasno – arbitrarno prehajajo med rabo enega jezika – že zaradi gledalstva standardizirane angleščine – in rabo drugega, bodisi ruskega, nemškega, španskega, arabskega itd. Enake silnice delujejo tudi v samem poimenovanju: spomnimo se samo hibrid imena Takeshi Kovacs. Celo vprašanje vere se vsaj delno ponovno vrača v ospredje, kar ni zanemarljivo spoznanje, ko govorimo o ultra-moderni prihodnosti. Očitno se bo v nadaljevanju precej fragmentiralo.

Prednost serije pa hitro postane njena slabost. Kot smo že dejali, so na ravni celotnega dogajanja te spremembe precej logično vbrizgane v delovanje družbe. Ko pa se kot gledalci soočimo z nadaljnjim razvojem zgodbe, se zgodi nekaj, kar je ravno znanstveni fantastiki najbolj tuje. V svetu neštetih možnosti in neštetih sprememb – svet se pač bo spremenil –, je nekaj najbolj nezanimivega videti, kako postaja celotna protagonistova metafizika ujeta v človeku najbližje, a točno zato prihodnosti najbolj tuje koncepte, kot so ljubezen, družina, dobrota itd. Razumevanje prihodnosti pač ne more vsebovati vrednot, ki človeka znova in znova dajejo na prvo mesto.