“General je izraz iskanja resnice o domovinski vojni,” je serijo General najavil admiral Davor Domazet – Lošo, “skozi lik Anteja Gotovine se bo izkristalizirala celotna domovinska vojna in na koncu, ko se odvrti zadnji del, se bo videlo, da je to v resnici najčistejša vojna v zgodovini vojskovanja, v njej je bila etika bojevanja na najvišjem nivoju.” Serija General je predelava istoimenskega filma režiserja in scenarista Antuna Vrdoljaka, ki je film razglasil za življenjsko delo. Hrvaška nacionalna televizija, ki je film in serijo izdatno financirala, je v njej očitno prepoznala nacionalni interes. Dve tretjini denarja za domoljubno sago je zagotovila v času vladavine Siniše Kovačića, v eri, ko je dokumentarna in igrana produkcija bolj ali manj služila utrjevanju košer verzije hrvaške zgodovine, ki jo je HDZ s Tomislavom Karamarkom na čelu podpiral in posvečeval kot tanke pred desantom. To je bil čas, ko so strankarski propagandisti za revizionistične, uber patriotske dokumentarne serije prejemali desetkrat višje denarne predujme od običajnih v industriji televizijske produkcije.

Kaj in kje je torej šlo po zlu za Generala? Bo država Hrvaška z dekretom blokirala spletno stran IMDb, na kateri ima serija oceno 1.9? Mediji na Hrvaškem so se po domovinski vojni drugič poenotili, tokrat v smešenju serije. S ciničnim užitkom tedensko objavljajo režiserske spodrsljaje in zgodovinske netočnosti. A srž bednosti serije ne leži v očitnem režiserskemu amaterstvu in v scenariju, ki bi Goebbelsa dvignil iz groba.

Kako torej kulturno polje demokratične in pluralne »lijepe naše« strukturno generira grobo, revizionistično, mitomansko skropucalo? Upodabljanje zgodovinske dediščine, podobe domovinske vojne, mitološki imaginarij, domobranski vojni filmski žanr in eshatološka naracija. Od zgodovinskega izkustva, real-time ubijanja za tisočletni sen, je pomembnejša percepcija zgodovinske epohe. Zanimivo je, da so ideološko ozadje vojn v 90. letih prejšnjega stoletja aktivno kreirali in intelektualno usmerjali razni akademiki, pisatelji in novinarji, ki niso videli terena. V imenu boga in domovine se je takrat radikalno desubjektiviziralo posameznika in ga vključilo v matrico etnogeneze hrvatstva.

Henri Bergson je individualnemu spominu pripisoval veliko avtonomijo in izoliranost od kolektivnih reprezentacij, s čimer je spoznavne procese posameznikov potisnil v njihovo notranjost, medtem ko je Maurice Halbwachs esenco družbenih vezi videl v nevidnih spominskih oporah. Takšna konceptualizacija pa nas nehote napelje na pozneje nastalo Foucaultovo formulacijo oblasti, katere delovanje je nevidno prav tako, kot je nevidno delovanje nacionalnega kolektivnega spomina. Zgodovinski kolektivni spomin je zunanji spomin oziroma izposojen spomin, ki ga posameznik ni doživel in ni del njegovega izkustva. Vrdoljakova serija sicer na zelo očiten propagandističen način sporoča, da takšna skupnost spomina v sebi nujno nosi svojo negativnost in se imunizira takrat, ko v “lastni” skupnosti proizvede drugost, zunanjost, spomin na totalno zlo, na … četnika ali komunjaro. Upodabljanje pravovernega spomina na domovinsko vojno je smisel te serije, če ste se spraševali.

Serija se pričakovano odpre z bildungs momentom mladega Gotovine. Mladostniška razposajenost njegovo mater nehote pahne v smrt. Gibalo fabule torej ni zgolj svobodonosna vojaška akcija, temveč junakova krivda in pokora. Hiša greha ima nešteto vhodov, a le dva izhoda – domovino in boga. In kdo so padli angeli brez izhoda, ki v starih ruskih helikopterjih terorizirajo lijepo našo? Verjamem, da ste izstrelili kot iz havbice: “Srbi!”. A Vrdoljak in HRT so skušali posneti serijo v skladu s trendi tako imenovane kvalitetne televizije, zato sekvence vojaških obračunov dobijo kompleksnejši obrat in ideološko nadgradnjo starodavnih etničnih mrcvarjenj. In psihološki realizem prave Hrvatice. Scena, v kateri neustrašna vojakinja naleti na porušeno ognjišče, je kvintesenca serije General. Lijepa naša neutolažljivo zajoče, ko v ruševinah ugleda raztrančirano mater Marijo. Soborec jo tolaži, da je Marija mati vseh. A božja hči HVO ideološko identiteto postavi nad religijsko: „Njihova je, pravoslavna, ampak ni pa njihova, komunjarska.“ Ante si skozi serijo spokorniško nalaga krivico za smrt soborcev. Zaveda se, da odpustek leži v etnično čisti ravnici. Hagiografskost serije gre torej razumeti dobesedno. Podnaslov serije bi se lahko glasil Odrešitev vojaka Anteja. Vojaka, ki skozi serijo postane tankočutni general-pesnik, ki redefinira vojno etiko.

Ločnica med dobrim in zlim v seriji je jasna, spolitizirana zemeljska sodišča jo sprevračajo. Sveti Ante dviga rdeče–beli šahovski ščit pred nediferencirano, amorfno, bradato gmoto čistega zla, ki ne more brez hudičevega napoja iz sliv. Vsi hrvaški vojaki v seriji so praktično brez slabosti, dočim sta Srba, ki se na televizijskem zaslonu zadržita več kot nekaj sekund za zasluženo smrt, pijana primitivca, ki bolehata za avtorasizmom. Srbi v hrvaških vojnih filmih in serijah nemalokrat spominjajo na hollywoodsko upodabljanje Vietnamcev kot podivjanih, v črne pižame oblečenih dehumaniziranih džungelskih polljudi. Soliden hrvaški žanrski vojni film Broj 55 predstavlja srbske vojake podobno, v zaključnih scenah pa demonizacijo Srbov stopnjuje do točke, na kateri spodkoplje lastno intenco. V istem času kot General je bil predvajan hrvaški film Posljednji Srbin u Hrvatskoj s sarkastično fabulativno domislico, da Hrvati postajajo krvoločni zombiji in jih lahko v človečnost povrne le serbum, serum iz srbske krvi. Zombijada kot alegorija nacionalizma in simulacija ideologije Blut und Boden. Predlagam ogled, ko končate z Generalom.

Cinično rečeno, Vrdoljak v seriji snema gledališke monologe. Liki robotsko izgovarjajo stališča, domislice in srednješolske eseje Antuna Vrdoljaka. Vrhunski zgodovinski referat slišimo iz ust generala Janka Bobetka, ki ga igra Mustafa Nadarević, poleg Gorana Višnjića v vlogi Gotovine in Armanda Assanteja najbolj prepoznaven igralec serije. Bobetko svojega znanca, hrvaškega Srba, prepričuje, da so se Srbi skozi zgodovino izkazali za izdajalce in oportuniste, ki so zavrgli pravoslavje, ker jim je to koristilo. Znanec se po tem predavanju ubije, enako stori srbski častnik, ki se med potekom famozne svobodonosne operacije Oluja ustreli po tem, ko gledalcem izpove patologijo lastnega naroda. Zaradi inherentnosti zla so Srbi nepovratno obsojeni in se pred neustavljivo generalovo pravičniško armado spuščajo v globine pekla.

Serija General je popolna študija primera, kako bi kulturna proizvodnja v državah bivše Jugoslavije izgledala, če bi si kontrolo nad njo prigrabila konzervativna rekonkvista. V Bosni so že posneli serijo z naslovom Alija. Ciniki se sprašujejo, kakšen bo odgovor Srbov. Ni bilo potrebno dolgo čakati. Akcijska rusko–srbska vojna drama Balkanska meja, ki je zasnovana na dogodkih ob zaključku vojnih spopadov na Kosovu konec 90-ih, bo predelana v serijo. Albanci so prikazani v Vrdoljakovem slogu ultimativnih negativcev, katerih edino poslanstvo je klanje in posiljevanje, ob tem pa še trgujejo z drogo in človeškimi organi. Rusi in Srbi so seveda poosebljen simbol plemenitosti, ki - kljub neenakemu boju z demonskim nasprotnikom - tudi v največjih preizkušnjah ohranijo viteško čast. Predstavljajte si slovensko inačico s scenaristom Jožetom Možino in dodatkom pesniškega domoljubnega navdiha Toneta Kuntnerja, v produkciji Televizije Slovenija in z Janšo, ki ga igra ... Potrpežljivo, dragi poslušalec, kmalu bomo izvedeli, kmalu.