»In Beseda je postala meso in se naselila med nami.«

»In Beseda je postala meso in se naselila med nami.«

Recenzija dogodka
16. 5. 2018 - 13:00

Prejšnji torek smo si v okviru projekta Nova pošta, koprodukcije Maske in Slovenskega mladinskega gledališča, ogledali premierno uprizoritev predstave S*S. Delo trinajstih gledaliških ustvarjalcev in več kot petdesetih spletnih komentatorjev, obojih menda pod taktirko Janeza Janše, je poskus umetniško-kulturniškega odziva na spletni shitstorm, ki sta ga doživeli letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada Simona Semenič in Maja Smrekar. Kakor razumemo, so imeli ustvarjalci pred očmi dva cilja: 1. solidarnost z ustvarjalkama v stilu “je suis kulturnik”. 2. soočenje s fenomenom »podivjane javnosti« spletnih komentarjev.

Postavitev je minimalistična in v celoti osredotočena na zvok, na besedo. Igralci na posnetku ob zvokih tipkovnic in druge elektronike le interpretirajo konverzacijo spletnih komentarjev. Scenografija sestoji iz a) treh lestencev, b) kletke s papagajem sredi prostora, c) večjega števila sekir, zadrtih v pod strop obešene lesene čoke, d) trpečih in praznih obrazov občinstva, ki si, ker jih opazujejo drugi, ne drznejo izražati ničesar razen prezira ali solidarne bolečine.

Ne bomo okolišili. S*S ne uspe uresničiti svojih ciljev, še več, na propad je bila obsojena že od vsega začetka, ker je njena zasnova utemeljena na slabem mišljenju. Ustvarjalci predstave stavijo, da je že preprosta translacija iz črke v glas zadosti. Stavijo, da je celotna problematika evidentna.

S*S napak identificira že problem kot izginjanje prostora razumne javne razprave. Pisec teh besed meni, da govoriti o izginjanju javnosti pomeni postaviti se na pozicijo, ki odvzema objektivni obstoj vsemu, kar si konsenza za svoj obstoj in svoje mere ni pridobilo od nas. Spletni komentarji so tako obtoženi neumerjenosti in ekscesa. Potem za soočenje z iracionalnim sovraštvom izbere napačno strategijo: predočenje tega sovraštva razrednim in poklicnim korelatom njegovih tarč – ljubljanskim kulturnikom – namesto njegovim percipiranim virom – podeželskim nekulturnežem, ki so težje dostopni, in končno predpostavlja, da je zgolj naše izogibanje spletnim komentarjem razlog, da se z njimi ne znamo učinkovito spopasti. Stavi torej na intenzivnost količinske izpostavljenosti in ozvočenja pisane besede, ki naj bi poslušalcu odkrila za spletnim komentarjem skrito strukturo, psiho, intenco.

Ključna napaka se po našem mnenju torej skriva že v tako rekoč edini gledališki potezi predstave – branju komentarjev –, opremljanju anonimnih komentatorjev s človeškimi glasovi. S*S hoče prek glasu igralcev anonimne spletne komentatorje privesti v konkretno prisotnost gledališke dvorane. Njihovo odsotnost na spletu reprezentira z odsotnostjo teles igralcev, prisotnost njihovih individualnih okoliščin, psihologij itd. za komentarji pa s prisotnostjo glasu. To je na nek način sprevrnjenje situacije v virtualnem prostoru, kjer vztrajajo zapisi in komentarji kot mrtva okostja komunikacije, brez vsakega konteksta življenj, ki so jih proizvedla. Onkraj vsake psihologije, patologije in odgovornosti.

S*S torej ni soočenje s spletnim komentarjem kot takim, umika se njegovim najbolj značilnim potezam in za vsako ceno vztraja pri »človeku-zveri« za njim. Toda tako spregledamo, da je komentar samozadosten, da ne potrebuje vzgoje in izobrazbe: je že artikuliran in informiran. Tisto, kar bi si razni aktivisti želeli, je zvezati komentarje s sistemom dolžnosti, odgovornosti in sramu. Radi bi rekli: »Sram te bodi, kako pa govoriš!« Pa ne vedo komu, zato v svojih odzivih in poskusih soočenja vedno znova izumljajo lik komentatorja.

Vulgarnost in nasilnost komentarjev sta prej kot psihološki potezi ali konsekvenci socioekonomskega položaja komentatorjev torej stvar diskurza, ki ga – iz razumljivih razlogov – kultura noče sprejeti za legitimnega. Vendar pa ga tudi ne razume prav dobro.

Soočenje s sovraštvom se ne more zgoditi na eksperimentalnem gledališkem odru in ob retroaktivnih pozivih, da bi to predstavo morali videti vsi. Kajti za to niso ustvarjeni nikakršni pogoji ne v platformi Nove pošte, ne v predstavi S*S kakor tudi ne glede na trenutni družbeni položaj umetnosti. Zato se v zaključku čutimo upravičeni reči, da gre za umik na varno namesto za spopad. Ustvarjalci predstave ne izumijo nobenega novega načina za srečanje s komentarjem, ne odkrijejo nobene poti skozi njegovo prakso in njegov jezik, ampak nemočno sprejmejo nase njegovo breme.

Kdo jih bo odrešil njihovega jarma?

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

"Pisec teh besed meni, da govoriti o izginjanju javnosti pomeni postaviti se na pozicijo, ki odvzema objektivni obstoj vsemu, kar si konsenza za svoj obstoj in svoje mere ni pridobilo od nas."

Bravo za ta stavek, zaobjame zelo široko nevralgično točko in nezmožnost kakršnegakoli diskurza v tem prostoru ...

Se strinjam, nekoliko okorna artikulacija ....

Pa tole ni bed.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.