24. Mednarodni festival Mesto žensk

24. Mednarodni festival Mesto žensk

Recenzija dogodka
15. 10. 2018 - 13:00

Dolgo pričakovan festival Mesto žensk v Ljubljani vsako leto vzpostavlja posebno angažirano vzdušje, ki kot performativen val zaobjame celotno mesto. Čeprav se zdi, kot da se je tokrat programska shema nekoliko skrčila ter usmerila v bolj teoretsko-diskurzivno smer, je v svojem repertoarju kljub temu zaobjemala različne oblike performativnega ter ohranjala nivo kvalitete, ki smo ga vajeni. Dobršen del festivala so zajemala predavanja, okrogle mize, razstave, film in koncerti, v današnjem prispevku pa smo se vseeno odločili posvetiti trem performansom, ki so poleg letošnjega fokusa - Abonma Simona Semenič, ki ga bomo samostojno pokrivali v prihodnje - reprezentirala performativni nabor festivala.

Najbolj pričakovan performans Trojna grožnja je zasedel veliki oder Kina Šiška, kjer je tako imenovana „postpop genialka“ Lucy McCormick skozi format britanskega performativnega stand upa poskušala uprizoriti svojo interpretacijo Nove zaveze. Vse to se sliši super, tudi performans, na prvi pogled zelo fotogeničen v svoji punk trash estetiki, obeta zanimive performativne rešitve ter dramaturgijo, ki gledalca neprestano zavaja, izigrava in v maniri stand upa humorno preseneča. Kljub temu pa performans v zelo klasično anglosaksonski maniri ne zaide dlje od svojega tipičnega humorja in kvazi radikalnih poskusov šokiranja gledalca z zelo površnim parodiranjem in ciničnim ironiziranjem Nove zaveze ter najbolj poznanih in 'mainstream' Jezusovih prigod.

Čeprav osvežujoče humoren, iskren in direkten performans, ki bi veliko bolje deloval in zaživel v kontekstu klubskih prostorov Metelkove ali sorodnega ambienta, kljub temu postavlja vprašanje, zakaj bi se uprizarjanja Nove zaveze sploh lotili na takšen način? Performans je nastal v okviru mednarodnega programa Uprizarjati spol – ples razlik, kjer gre za dveletni evropski projekt sodelovanja med Italijo, Slovenijo, Španijo, Nizozemsko in Anglijo ter je namenjen raziskovanju spola, plesa in spodbujanju novih naracij LGBTIQ identitet v Evropi. Na podlagi konteksta nastanka in omenjenega razvoja samega performansa smo pričakovali več vprašanj znotraj tematike spola in uprizoritvenih postopkov, ki bi bili radikalnejši in novejši v odnosu do obravnavanja religije skozi razumevanje in uprizarjanje spola. Če se že gibljemo v polju novejših pristopov, je osvežitev dosegla glasbena izvajalka GNUČČI, ki je sledila s svojim performativnim koncertom in zapolnila tisti radikalni performativni manko, ki je umanjkal v predhodnem performansu.

Če ostanemo znotraj glasbenega, se lahko ustavimo pri drugem najbolj pričakovanem performansu letošnjega festivalskega repertoarja; No.1 Lane Zdravković, ki v sorodnih žanrskih vodah kot prej omenjena GNUČČI obravnava kulturo trapa in v podobni performativni, skoraj videospotovski maniri zelo direktno in neposredno pristopa k načeloma dokaj skopi vsebini. Sam performans je zastavljen kot en dolg trap komad, ki v ritmičnem glasbenem loopu zelo sistematično in ironično ponavlja statistične podatke o performerki. Ti se gibljejo vse od števila črk v njenem imenu pa do števila opravljenih blowjobov, ki pa ne glede na osebno naravo kličejo po vzpostavljanju političnega.

Kot smo od kolektiva Kitch vajeni in kot se za Kitch spodobi, v zelo izčiščeni in direktno naslavljajoči maniri kritizira in hkrati subjektivizira novo polje t.i. pop streama. Vendar se je za razliko od prvih dveh delov glasbene trilogije v tokratni izvedbi pokazal določen manko, kot da performans ni prišel dlje od izvajanja enega polurnega komada. Čeprav performerka dosledno uprizarja prvine žanra ter preko stereotipov umetnega denarja in plastičnih pištol poustvarja občutek, da smo del trap videospota, pa se z zelo teatralno inscenacijo snifanja zopet umetnega kokaina preseli v drugačen svet uprizarjanja, kjer gledalci v performans ne verjamemo več in posledično tudi trapa ne kupimo več. Kot omenjeno, sta dosedanja dva performansa kolektiva Kitch ne glede na osebne preference gledalcev sprožala razgrete debate o tem, kakšne so razsežnosti performansa in kje se gledališče konča, dogodek začne ter kako sploh uprizoriti in obdelati tako široko temo, kot je mainstream kultura z vsemi svojimi družbenimi in političnimi implikacijami. Tokrat smo bili deležni le ohlapnega in ironiziranega uprizarjanja glasbenega žanra.

Najbolj dosleden in s tem tudi poglobljen performans letošnjega festivala je bil Sine v izvedbi in konceptu Nataše Živković. Slednji je prav tako nastal v okviru projekta Uprizarjati spol – ples razlik. Za razliko od predhodno omenjene Trojne grožnje pa je bilo pri Nataši Živković moč opaziti ravno nasprotno - performerka se je vidno spustila v globoko antropološko študijo raziskovanja, razumevanja in uprizarjanja spola ter iskanja doslednih in ustreznih performativnih pristopov, s katerimi pripoved primarno vodi in uprizarja telo.

Čeprav smo bili vpeljani v zanimivo in poglobljeno temo črnogorskih, albanskih in kosovskih zapriseženih devic ali “virdžin”, ki se naučijo in prisilijo sprejeti moška pravila in živeti kot moški, je v vsebinskem kontekstu vseeno vzniknilo vprašanje – zakaj ravno ta tema. Poslušali smo sicer slikovite in boleče osebne izpovedi devic, kljub temu pa nismo popolnoma razumeli, kakšen je odnos performerke do dotične teme in zakaj se je to sploh odločila uprizarjati. Ne glede na pomanjkljivosti in vsesplošni občutek, da se je performans gibal v polju dela v nastajanju, pa se je Nataša Živković s svojo neizprosno performativno prezenco ter telesno preciznostjo zopet potrdila kot izredna avtorska performerka in odprla novo polje tako tehnične plati uprizarjanja spola kot samega razumevanja in odnosa do materiala za uprizarjanje.

Ne glede na skop performativni repertoar letošnjega festivala in poudarek na arhivskem teoretičnem programu ter nekoliko zmanjšanem prostorskem in vsebinskem polju samega festivala, ki je bil najbrž posledica zreduciranih produkcijskih sredstev, pa Mesto žensk vseeno ostaja eden pomembnejših slovenskih festivalov uprizoritvenih umetnosti. Z ustvarjanjem prostora za ženske umetnice in avtorice ter odpiranjem tem, kot je uprizarjanje spola, poleg svojega že v sam koncept vpisanega feminizma in angažiranosti pomeni ogromno tako za identiteto mesta kot za ohranjanje in krepitev razumevanja ter raziskovanja različnih oblik uprizarjanja. Čeprav se je Mesto žensk letos v veličini svojega performativnega programa zdelo bolj revno, pa je to vseeno mesto, v katerega se bomo zmeraj radovedno, zvesto in z veseljem vračali.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Fajn komentar!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.