Štiri moška telesa so usmerjena drugo proti drugemu, vsako s svoje strani mize. V klavstrofobični atmosferi elektronske glasbe in pridušenih luči se zarišejo štirje odločni pogledi. Ene brčice. Ena košata brada. Štirje črni suknjiči, poveznjeni čez gole prepotene mišičaste torze. Sledijo hitri preprijemi rok na trde elektronske ritme. Dve telesi zalučata tretje telo čez mizo. Obrat. V eni točki koreografije Ivan Cankar srepo pogleda Otona Župančiča in se horizontalno s celim telesom vrže vanj. Župančič ga odrine in se proti Cankarju zažene v stojo na rokah. V ozadju Dragotin Kette in Josip Murn – Aleksandrov s pogledi tiho premerjata drug drugega.

Študentska plesno-gledališka predstava Omizje 4 v produkciji KUD-a Pozitiv in Dijaškega doma Ivana Cankarja, ki smo si jo ogledali 24. maja v dvoranici Kreatorij, v nas vrže urbano edgy reintrepretacijo kanoniziranih velikanov slovenske moderne. Koreografija Patrika Komljenovića z eksplozivnimi telesnimi kontakti, dvigi, meti na tla in drugim vokabularjem fizičnega gledališča sledi slogovni liniji KUD-a Pozitiv, ki izhaja iz estetike gibalnega gledališča devetdesetih let prejšnjega stoletja – torej iz skupin Fourklor in Betontanc, ki pa sta se oplajali ob belgijskem koreografu Wimu Vandekeybusu. Če se je pri teh zgledih pristop telesnega kontakta kazal predvsem skozi boje med dvema skupinama, pogosto moškega in ženskega plemena, pa pri Omizju ta konfliktnost ostaja znotraj tovarištva med štirimi pesniki in je del njihove medsebojne povezave: čeprav tekmujemo med sabo, smo vendarle skupaj in nas to poganja naprej.

Ustvarjanje mladinskega gledališča KUD Pozitiv je vedno izražalo razpetost med urbano ulično estetiko fizičnega gledališča na eni strani ter poduhovljeno veličino bližnje Cukrarne – z vso temačnostjo in zrenjem v nedoumljivo presežno, ki pride zraven – na drugi. Omizju uspe organsko prešiti obe težnji. Poleg skupinskih koreografij ima namreč vsak plesalec tudi svoje intimne plesne momente. V maniri, sorodni plesnemu gledališču Pine Bausch, vznikajo iz malih kretenj rok ter drobnih pogledov notranji dvomi pesnikov in njihova hotenja, kaže se nam tisti izmuzljivi lirski subjekt. Mehko zlitje obeh vplivnih tokov plesnega gledališča – tanzteatra Pine Bauch ter Vadekeybusovega stila fizičnega gledališča – je še posebej impresivno, če vzamemo v zakup, da je predstavo ustvarila skupina študentov, starih od 21 do 27 let brez honorarja, ter da nekateri od performerjev niso imeli gibalnega predznanja. 

Komljenović je predstavo zasnoval skupaj z režiserko Urško Klajn Marion, ki je pesmi in pisemske korespondence pesnikov s svojimi avtorskimi besedili pretkala v scenarij predstave. Gibalne sekvence povezuje poetični narativ, ki se otvori z zavezo pesnikov, da posvetijo svoje življenje Poeziji. Zaobljuba, narejena nad osrednjim rekvizitom – mizo –, tvori vsebinsko in tudi prostorsko osišče dogodka, saj je predstava zasnovana krožno, s publiko z vseh strani, med nami in odrom pa je posuta krožnica iz cukra kot manifestacija Cukrarne. Okoli mize se lahko istočasno vršijo različna dogajanja, recimo branje pisemske korespondence med pesniki, iz katere vsak gledalec ujame le eno od štirih perspektiv. V drugem delu predstave skozi poetični tekst, ki ga v živo preko mikrofona izvaja Klajn Marion, vstopi še peta, netelesna entiteta – nemara Cukrarna, nemara Poezija –, ki pesnike vabi k sebi in jih izčrpava. 

Vsak pesnik kleče na tleh kraca po listih papirja, navidez jalovo, saj flomastri ne puščajo sledi. Župančič zmečka list in ga zabriše v Murna, naj se ne cmizdri. Vsak zagrabi na papir zapisano pesem in jo v erotični tenziji vleče po svojem mokrem torzu. Prsni koši se nagnejo nazaj. V strop obrnjeni obrazi oblikujejo podobe ekstaze in bolečine. Utelesitev duhovnih poetičnih teženj se še stopnjuje v zaključnem prizoru, ko pesniki frajersko na telesa drug drugega kracajo svoje podpise, nato pa se s grafiti lotijo še publike! Na koncu se štiri preznojena telesa usedejo na mizo, naslonijo drugo na drugega, roke zagrabijo čike in jih prižgejo. Med oblački dima se spusti tema, prižge se ultravijočno brlenje, v katerega pridušenem soju se na papirjih, na plesalcih in na publiki naenkrat pojavijo napisi. Duhovno se je končno prizemljilo. Tudi če po smrti. 

Zaradi uporabe fiksirane koreografije in za fizično gledališče značilnih gibov bi za Omizje 4 prej, kot da je plesna predstava, rekli, da gre za plesno oziroma gibalno gledališče. Njena odprtost je v podobah, ki vznikajo iz prepleta zgodbe in atmosfere, telesnih kontaktov in erotike. Vrlina Omizja je, da do svojega materiala ne goji strahospoštovanja narodove svetinje, prav tako ni do njega ironična, pač pa v telesnem zanosu vzame svoje štiri mlade pesnike zares. Zares vzame njihove želje, njihovo zavezo, njihovo telesno žrtvovanje. Hkrati je Omizje subverzivno v transmutaciji pesništva iz poduhovljene netelesne entitete, ki jo bodisi konzumiramo v osamljenem listanju knjižic bodisi pridno recitiramo v učilnicah, v nema gibajoča se mlada nabildana telesa, utripajoča v ritmih elektronike. Platonična ljubezen do poezije postane erotika. Prijateljstvo je podržka, ki potegne telo čez oder. Zlovešča nadmoč Poezije in Cukrarne pa snifanje sladkorja, ki oder obkroža. 

Odrske podobe se razpirajo med basovskimi ritmi in v neposredni bližini gibajočih se teles. Predstava računa na našo prepojenost s kulturnimi miti štirih pesnikov moderne, da bi se med našim védenjem in na odru videnem odprle nove interpretacije. Opravka imamo z odrskim približkom temačnega antiherojskega stripa, le da podobe niso črno-bele, pač pa črno-kožne. V tej slikovni pokrajini so liki izraz kolektivnega telesa, vsak od njih zarisan kot zmes performerjeve fizične podobe, temperamenta in upodobljenega vzora. V poudarjeni telesnosti naših štirih junakov – Patrika Komljenovića kot vzvišenega Cankarja, Maja Lamprehta kot majhnega in brkatega Župančiča, Jona Ažmana kot plečatega Murna in Andraža Corna kot bradatega Ketteja – je pesništvo izraženo v svoji najbolj fizični manifesticiji: kot zaveza do soljudi, kot telesno žrtvovanje, kot prekarno delo. 

S svojo domiselno, lahkotno in svežo ulično reinterpretacijo naredi Omizje 4 za našo, z visokoletečim, a shiranim pesništvom obremenjeno kulturo nekaj podobnega, kot je holivudski režiser Guy Ritchie naredil za Sherlocka Holmesa ali kar je stripar Frank Miller naredil za trojansko vojno. Pomete z vzvišenostjo in poduhovljenostjo ter jo nadomesti s tovarištvom, zanosom in telesnostjo. V teh prekarnih časih so širokoplečni, prešvicani in utrujeni Kette, Murn, Župančič ter Cankar junaki, ki jih nismo pričakovali, a so junaki, ki jih potrebujemo. 

*** *** ***

Foto -  Kaja Kristovič, Klara Mezek, Tjaša Hozjan