Po dveh uspešnih gostovanjih s predstavama Nomad in Megla se je umetniška skupina Cirque Éloize, za nekaj zadnjih decembrskih večerov v letu 2012, vrnila na odre Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Gre za skupino kanadskih artistov, ki navdušujejo od leta 1993 in so do danes zasnovali devet izvirnih postavitev. Te so predstavili v več kot štiri tisoč uprizoritvah. V 436 mestih in 36 državah si jih je ogledalo že več kot tri milijone obiskovalcev. Skupina se udeležuje številnih mednarodnih festivalov, z delom Dež pa jim je uspelo prodreti na Broadway, kjer gostujejo zadnjih pet let.

Da bi se prizorišče uveljavilo kot prostor dialoga in srečevanja cirkuške skupnosti, Cirque Éloize spodbujajo spontane obiske uveljavljajočih se umetnikov ter prisegajo na raznovrstnost umetniških talentov svojih članov. Cirkuška družina svoj inovativni značaj podaja s pomočjo klasične cirkuške umetnosti, ki jo prelomno oplaja z zvrstmi, kot so glasba, ples in gledališče, s tem pa postavlja visoka merila pri reformaciji cirkuške umetnosti, ki se ne ukvarja z dresiranjem živali, temveč se osredotoča na človeka in njegovo sposobnost izvajanja zahtevnih akrobatskih veščin.

Predstava Cirkopolis je sveža produkcija Cirque Éloize. Prvič je bila uprizorjena meseca septembra preteklega leta na Helsinškem festivalu.  Nova stvaritev je delo umetniškega direktorja in režiserja Jeannota Painchauda ter koreografa Davea St-Pierra. Navdih za Cirkopolis sta črpala predvsem iz zagonetnega literarnega sveta Franza Kafke ter filmov Metropolis Fritza Langa in Brazil Terryja Gilliama, od katerih oba obsojata zatiralno naravnanost nepravičnih in totalitarnih družb. Gre za svojstveni vpogled Cirque Éloize v času prikladno temo. Ta nas popelje v industrijski, sanjavo skulpturni svet, ki inspiracijo za premikajoče se podobe išče v utripajočem ritmu stripa. Ob spremljavi izvirne avtorske glasbe se pojavljajo eklektični liki, ki lovijo ravnotežje na premici med resničnostjo in fantazijo.

Nastopajoči igrajo skrivnostne like, zatirane industrijske delavce in sumljive uniformirance, ki skačejo, se vrtijo in hlepijo po svobodi, ko si prizadevajo poseči po nebu, dozdevno lahkotni kot pero. Vse to, da bi navdali z upanjem. Poleg tega glasba in barvni prebliski, ki ozarjajo sivino, spodbujajo glavni lik - pisarniškega delavca, da izrazi svoj edinstven značaj in najde svoje mesto v svetu. V okolju industrijsko zasnovane scenografije v pretežno modrih in sivih tonih pisarniški birokrati s kravatami in mizami, ki se šibijo pod težo papirnatih aktov, ugotovijo, da je mogoče v tem okolju tudi žonglirati, plesati in upati.

Zakaj je potem scenski spektakel Cirkopolis konec koncev še vedno navaden cirkus? Cirkus je vsekakor zato, ker dvanajst umetnikov izvaja izpopolnjene akrobatske discipline, kot so žongliranje z diabolom, trapez, vratolomne vaje na vrvi in odskočni deski, vragolije z obroči ter drogi in skupinske akrobacije – gre za celo vrsto poskočnih človeških piramid od trojne salte na rokah soakrobatov ali stoje na eni roki na soizvajalčevi glavi.

Navaden cirkus je Cirkopolis zato, ker ta nepretrgan tok akrobacij izzveni in zbledi - naj bodo akrobacije še tako nevarne ali neobičajne, človeško oko se jih, zaradi slabega konteksta, nestopnjevanja in slabe cirkuške pripovedi ter pomanjkljive neverbalne komunikacije, navadi. Vragolije v kravatah z energičnimi akrobacijami bolj kot na igralce ali plesalce spominjajo na spretne gimnastike, ki sicer pravilno in tehnično izvajajo vaje – vendar to še ne more biti dovolj, da te predstava popelje v domišljijsko pokrajino. Svetla izjema je bila Američanka Angelica Bongiovonni, ki je verjetno zaradi svojega močnega plesnega ozadja v  baletu, jazzu in sodobnemu plesu, kljub ujetosti v obroč, v rdečem krilu premogla zavidljivo mero izraznosti in čutnosti.

Če igralci sploh niso uporabljali mimike obraza in igre, bi bil lahko vsekakor večji poudarek na podajanju zgodbe na kakšen drugačen način. Vendar pa niti obljubljene vrtoglavice zaradi avdiovizualnih inovacij nismo zaznali, pretirano se nismo nasmehnili niti humorju oziroma t.i. situacijski komiki.

Spodbuda, da bi se v gledalcu porodilo razmišljanje o vsakodnevni ustaljenosti in družbenih vedenjskih obrazcih ter introspekciji o najglobljem hrepenenju, kot so režiserji nameravali, je po mojem mnenju spodletela. Dramska igra ni niti informirala niti interpretirala. Zaradi naštetih razlogov je Cirkopolis na koncu še vedno navaden cirkus – igriv, a preveč površinski. 

Čarobno zlitje poezije in cirkusa je v Cirkopolisu zaman iskala Sabrina.